Mladi kmet je kmet do dopolnjenega 40. leta starosti oz. si mladi kmet še en dan preden dopolniš 41 let. V EU le 11 % kmetij vodijo mladi kmetje, v Sloveniji pa je ta delež še nižji, le 4,6% kmetij je namreč v lasti mladih gospodarjev. Delež žensk, ki so od svojih staršev prevzele kmetijo, pa je manj kot 1%. Poklic kmeta in lastništvo kmetije se je zgodovinsko gledano večinoma dedovalo po moški liniji. Šlo se je za ohranjanje priimka in družinskega imena, družba pa je bila patriarhalna. Demografske spremembe, ekonomski položaj kmetov in ostali zunanji vplivi so razlog, da so tudi kmetije bile primorane sprejeti določene odločitve izven stereotipnega razmišljanja delitve vlog. Kmečka družina z malo otroki, po možnosti le s hčerami, je “prisiljena” predati kmetijo naprej naslednici. Ženska stereotipno ni tako sposobna voditi kmetijo kot moški, zato ni malo primerov, ko je bila kmetija predana njenemu partnerju in ne njej, kot zakoniti dedinji. Takih primerov je še vedno nekaj, a vendar zgodbe uspešnih mladih kmetic opogumljajo in navdušujejo mlade kmetice, da vztrajajo pri prevzemu kmetije.

Delo na kmetiji je družinsko podjetje z vsemi prednostmi in slabostmi. Kmetje nimamo kam pobegniti. Doma srečujemo iste ljudi kot pri delu, na večerji sedimo z istimi ljudmi kot poprej na delovnem sestanku. Medgeneracijskih izzivov na družinski kmetiji je ogromno: zanašanje na bližnje lahko zatira razvoj, nenehna skrb drug za drugega, zavezanost prejetemu premoženju ter občutek dolžnosti nadaljevanja kmetovanja ter posledična ujetost v način življenja. Na kmetiji je težko ločiti, kdaj se delo konča in prosti čas začne. Četudi se v prostem času npr. poslužimo hoje, ki je hrana za možgane, je to na vasi razumljeno, kot da nekdo »samo postopa naokoli«.

Prenos kmetije na mlajšo generacijo je psihološko zahteven proces. Kmetija je življenjsko delo človeka, ki je ves svoj čas, denar in energijo vložil v razvoj in delovanje kmetije. Kmetje so čustveno navezani na kmetijo, zato je prenos kmetije toliko bolj psihološko zahteven. Osebi, ki je navajena nekaj deset let voditi kmetijo in biti odgovorna za posledice odločitev, je prav gotovo težko izpustiti nadzor nad delovanjem kmetije. Včasih se zaradi tega tudi najbolj trdni in dobri odnosi skrhajo. Ustaljeni patriarhalni vzorci, v okviru katerih ima ena oseba glavno besedo, ostali pa so prisiljeni slediti 'komandi', še vedno močno definirajo odnose na kmetijah, tudi (ali zlasti) ob prenosih na mlade prevzemnike, ko prenosniki ne želijo ali ne zmorejo prenesti naprej tudi poslovnega odločanja oz. ni mogoče vzpostaviti dialoga. Stiske prenosnikov in prevzemnikov se velikokrat odražajo kot nasilje, zloraba alkohola ali druge odvisnosti. Pojavljajo se stalni konflikti, nemalokrat pa se prenosniki tudi popolnoma odmaknejo od kmetije in niso na voljo za pomoč mlajši generaciji.