Socialna varnost na kmetiji je nujna, a ni samoumevno zagotovljena. V službah, kjer nismo sami svoj delodajalec, za socialna zavarovanja poskrbi delodajalec, na kmetiji ali v primeru samozaposlitve pa smo za urejanje socialnega varstva zadolženi sami. Ni malo primerov, ko kmetice nimajo zagotovljenega socialnega varstva. Zaradi finančne situacije na kmetiji se pogosto pokojninsko in invalidsko zavaruje le gospodar kmetije. Tudi urejeno zdravstveno zavarovanje ni samoumevno, čeprav so prispevki nižji kot za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Ženskam oz. osebam, ki niso pokojninsko in invalidsko zavarovane, tako zmanjša možnosti za dostojno pokojnino in vsaj delno ekonomsko samostojnost v starosti.

Za koriščenje pravic iz naslova socialnih transferjev ter za izpolnjevanje dolžnosti, da nam te pravice sploh pripadajo, se mora kmet izobraziti.
Kaj je nujno storiti:

• urediti invalidsko in pokojninsko ter zdravstveno zavarovanje;
• za pomoč zaprositi svetovalce na Kmetijsko gozdarskih zavodih in na Centru za socialno delo;
• redno organizirati izobraževanja za pravilno svetovanje kmetom za svetovalce na KGZ;
• se poogovoriti s kmetom/kmetico, ki je v podobnem položaju kot smo sami, saj morda ve več kot mi.

V okviru KGZS deluje pravna služba, ki pomaga kmetom pri reševanju izzivov tudi z naslova socialne varnosti. Celostna podpora kmetom zajema svetovanje o socialni varnosti, od vključevanja v zavarovanja, pravice do bolniške, porodniške, otroškega dodatka, štipendij, skrajšanega delovnega časa ipd. Več informacij lahko kmetje najdejo TUKAJ. Obrnejo se lahko tudi neposredno na go. Urško Ahlin Ganziti.