Nasilje predstavlja hudo kršitev človekovih pravic – nasilje nad ženskami je celo najbolj razširjena kršitev človekovih pravic na svetu. Gre za dejanje, s katerim želi oseba nad drugo osebo prevladati, jo ponižati, ustrahovati in si jo podrediti tako, da zlorabi in uporabi moč. Vsi si zaslužimo živeti v miru in na varnem, brez nasilja. Za nasilje ni nikoli odgovorna žrtev, prav tako za nasilje nikoli ne obstajajo opravičila ali olajševalne okoliščine. Žrtve nasilja o nasilju redkeje spregovorijo, ker jih je sram, saj smatrajo, da je nasilje posledica njihovega neuspeha (v partnerskem ali družinskem kontekstu) zato je pomembno vedno poudariti, da je za nasilje odgovoren samo storilec!

Pogosto se ljudje ob nasilju, ki so mu priča, ne odzovejo, saj menijo da gre za zasebni konflikt med dvema, v katerega se naj ne bi bilo primerno vmešavati. Takšna miselnost je zelo nevarna, napačna in v škodo žrtvam nasilja. Če se pri konfliktu krešejo enakovredna mnenja, gre pri nasilju za zlorabo moči in nadvlado storilca nad žrtvijo. Konflikt je sestavni del čisto vsakega odnosa – povsem običajno je, da se ne strinjamo z vsemi ves čas, a rešitev konflikta je v soglasju, s katerim so vsi udeleženci in udeleženke zadovoljni, medtem ko se nasilje konča na povsem drugačen način.

Kadar govorimo o nasilju v okviru okolij, kjer vsi poznajo vse (takšno je nedvomno tudi podeželsko okolje), se moramo zavedati posebnih vplivov socialnega nadzora in kontrole, ki na podeželju storilcem nasilja omogočajo še večji nadzor nad žrtvami. Te se, tudi zaradi občutenja velikega sramu in stigme pred okoljem, kjer jih vsi poznajo, za pomoč in prijavo redkeje odločajo.

Nasilje je lahko psihično, fizično, ekonomsko, spletno in se lahko zgodi nad starejšimi, otroki, med vrstniki. Tema je tabu, ne samo na podeželju, ampak tudi v urbanih območjih. Poznavanje o dostopnosti pomoči je na podeželju še nekoliko nižje, višja pa je tudi toleranca do nasilja.