Spoznajte kmetijo Emering iz Luksemburga!

Dejstvo je, da je življenje v času korona virusa drugačno, kot smo ga poznali v zadnjih letih. Na poceni potovanja na drug konec sveta in vikend izlete po evropskih prestolnicah lahko za nekaj časa pozabimo. Vse kaže, da bomo letos poleti lahko veseli, če bomo v morje lahko skočili v Izoli ali Portorožu. A delo na kmetijah se nadaljuje … Tako v Sloveniji, kot tudi drugje po Evropi se kmetje po svojih močeh težkim časom navkljub trudijo delati naprej in prodajati svoje pridelke. Primer dobre prakse, kjer trenutno s prodajo nimajo nikakršnih težav, je kmetija Emering ali »Dudel Magie« iz Luksemburga!

Na kmetiji Emering skupaj z očetom Marc-om, delata mladi kmet Luc in njegova sestra Lynn. Ob prevzemu kmetije leta 1997 je oče Marc, takrat še mlečno kmetijo, preusmeril v ekološko pridelavo. Kasneje, leta 2007, so opustili tudi rejo krav molznic in pričeli z rejo brojlerjev. V treh hlevih na leto skupno vzredijo okrog 36.000 piščancev, ki jih v veliki večini prodajo kar iz domačega dvorišča. Čeprav so kmetije v Luksemburgu načeloma precej velike in le redko usmerjene samo v direktno prodajo, je mladi kmet Luc prepričan, da je v njihovem primeru to recept za uspeh. Za razliko od nekaterih konvencionalnih kmetov, na njihovi kmetiji redijo le rjave piščance, ki so križanci med različnimi počasi rastočimi rasami. Zaradi njihove telesne konstrukcije so bolj primerni za rejo na prostem, a hkrati dosežejo le razmeroma nizko težo. Živali redijo med 71 in 80 dni, kar je približno dvakratnik konvencionalne reje. Vso hrano za piščance na 110 hektarjih (od tega 35 v lastnih) družina pridela sama. Piščance prodajajo štirikrat na leto, kupci pa jih v naprej naročijo preko spleta in kasneje prevzamejo na kmetiji. Emeringovi imajo srečo, da so lokalni potrošniki prepoznali njihov trud in so za njihove piščance pripravljeni plačati ceno, ki si jo slovenskemu bralcu ne upam niti omeniti.

Družina Emering je leta 2012 svoji kmetiji dodala tudi dopolnilno dejavnost proizvodnjo testenin. Ob tem so sklenili pogodbo z lokalno pakirnico jajc, ki jim proda jajca »nepravih velikosti«, ki niso primerna za prodajo v trgovinah. Cel postopek pridelave testenin na kmetiji opravljajo ročno, zato so dodatno zaposlili tudi tri delavke. Vsako soboto na kmetiji tako odprejo trgovinico, kjer poleg testenin prodajajo tudi doma pridelane buče, omake za testenine, ki jih zanje pripravlja bližnji mesar ter nekaj izdelkov okoliških kmetov. Tudi testenine v 70% prodajo na lastnem pragu, ostanek pa pristane na trgovskih policah.

Zadnjih nekaj let sem obiskala kar nekaj kmetij po Evropi in doma, a sem prepričana, da se nobena ne more primerjati s kmetijo Emeringovih. To, da svoje izdelke po visokih cenah prodajajo na domačem dvorišču, kupci pa v enem dnevu na teden pokupijo skoraj vse, kar so na kmetiji zmožni pridelati, ni le stvar srečnega naključja. Pričakovanja kupcev do kmeta so vsak dan večja, a zdi se, da se jim je družina Emering uspela kar se da približati. Poleg skrbi in ljubezni do živali v kombinaciji z ekološko pridelavo k njihovem uspehu ogromno prinese tudi urejenost kmetije. Vsem je jasno, da je kmetovanje delo v naravi in določen vonj ter nekaj blata preprosto spadata zraven. Kljub temu mora vsak kmet glede na svoje zmožnosti presoditi, kako kmetijo urediti tako, da se bo kupec nanjo z veseljem vračal.

Na ugled slovenskega kmetijstva v javnosti lahko gledamo iz večih zornih kotov. Velik problem, zakaj je situacija kakršna je, je gotovo politika in predvsem izobraževalni sistem. V šola je kmetijstvo pogosto videno le kot velik onesnaževalec, učitelji pa zanj le stežka najdejo pozitivno besedo. Zato, da nas bodo ljudje cenili in spoštovali, kot si ti želimo, lahko kmetje vseeno prispevamo vsaj malo sami. Kdo ve, mogoče pa s skupnimi močmi nekega dne vse pripeljemo tako daleč, da bodo tudi slovenske cene kdaj komu za vzor.

Prispevek zapisala: Polona Globočnik