V okviru mednarodnega projekta Na deželo po delo: revitalizacija poklicev evropskega podeželja smo z nizem poglobljenih intervjujev raziskovali potrebe mladih, zaposlenih v kmetijstvu, vinogradništvu, pastirstvu in naravovarstvenem nadzorništvu – tako na podeželju Slovenije kot severne Italije. Namen raziskovanja je bil bolje razumeti izkušnje, potrebe in ovire pri poklicih, ki so ključni za ohranjanje podeželja.

Skupni izzivi mladih v vseh štirih poklicih

Intervjuji razkrivajo presenetljivo podobne izzive med različnimi poklicnimi skupinami:

• težak dostop do zemlje, kapitala in osnovne opreme – finančni vidik in zapleteni birokratski postopki ter pomanjkanje mentorstva pogosto otežujejo prve korake v podeželski poklic.
• Močan razkorak med teorijo in prakso in potrebe po praktičnih usposabljanjih – mladi si želijo več praktičnih znanj s področij agroekologije, podjetništva, finančnega upravljanja, trženja in razumevanja zakonodaje. Praktično znanje je veliko bolj cenjeno kot abstraktna teorija.
• Slabo razvite podporne mreže ter pomanjkanje strukturirane podpore – mladim bi podporno okolje omogočilo lažji prehod iz izobraževanja v delo.

Stanje po posameznih poklicih

Mladi kmetje

se z delom na kmetiji pogosto srečujejo že od otroštva ali v poklic vstopajo iz povsem drugih izobraževalnih smeri. Tisti z formalno izobrazbo opažajo velik manko praktičnih znanj, kot so podjetništvo, finance, marketing, organizacija dela, načrtovanje projektov ter komunikacija s skupnostjo. Začetek poklicne poti pogosto pomeni vzpostavitev kmetije skoraj iz nič, kar prinaša izzive z osnovnim kapitalom, časom, kadrom in usklajevanjem zasebnega ter poklicnega življenja, pogosto pa se opirajo na partnerje, skupnosti ali digitalne mreže. Delo dodatno otežujejo vplivi podnebnih sprememb ter nestabilni trgi. Digitalna orodja jim pomagajo pri načrtovanju in komunikaciji, a poudarjajo, da tehnologija ne more nadomestiti temeljnih praktičnih veščin; kljub temu vidijo digitalizacijo kot priložnost za boljšo organizacijo, optimizacijo procesov in povečanje produktivnosti. Kljub visoki motivaciji se mladi kmetje pogosto soočajo s preobremenjenostjo in pomanjkanjem časa ter si želijo večjega družbenega spoštovanja. Največ znanja pridobijo neformalno, zato potrebujejo boljšo podporo pri izobraževanju, svetovanju, dostopu do sredstev in bolj fleksibilen sistem, ki bi omogočal razvoj sodobnih pristopov.

Mladi pastirji

so redki, saj med mladimi ni velikega zanimanja za ta poklic, kar se odraža tudi v majhnem številu prijav na razpise agrarnih skupnosti. Tisti, ki delo opravljajo, večinoma izhajajo iz kmečkega okolja in imajo izkušnje z delom z živalmi, čeprav formalnega izobraževanja za pastirstvo v Sloveniji ni. Poudarjajo, da obstoječi šolski programi kmetijstva ponujajo premalo praktičnega znanja in da se pastirstva največ naučijo na terenu z mentorjem, saj se planine glede terena, dostopa in pogojev močno razlikujejo. Med največjimi izzivi navajajo zgodnje vstajanje, velik obseg fizičnega dela, nepoznavanje terena, ter sodelovanje s kmeti, katerih živino pasejo. Poklic ostaja slabo prepoznan v družbi, delo pa je sezonsko in praviloma vezano na s.p., kar prinaša negotovost. Kljub temu se pastirji zanašajo na svoje podporne mreže, pri delu uporabljajo digitalna orodja za orientacijo, spremljanje vremena in komunikacijo, kot koristno novost pa predlagajo GPS sledenje živini.

Vinogradniki

se, podobno kot kmetje, večinoma v to delo vključujejo že v otroštvu. Imajo formalno izobrazbo s področja kmetijstva, a se vseeno pogosto soočajo z občutkom, da izobraževanje ni bilo dovolj praktično. Med največje izzive uvrščajo zahtevno birokracijo, pomanjkanje delovne sile in finančnih sredstev, posledice podnebnih sprememb ter pritisk velikih proizvajalcev pri iskanju ravnotežja med okoljsko in gospodarsko trajnostjo. Digitalna orodja uporabljajo, vendar jih omejujejo stroški in dostopnost tehnologije, čeprav digitalizacijo vidijo kot priložnost za izboljšanje kakovosti pridelave, sledljivosti in organizacije dela. Mladi vinogradniki si želijo bolj praktično usmerjen študij, več povezovanja z vinskimi kletmi in podjetniki, okrepljeno jezikovno znanje ter možnosti za pridobivanje strokovnih nazivov, kot je sommelier. Ob vstopu v poklic se soočajo z razkorakom med teorijo in nepredvidljivimi okoliščinami na terenu, zato poudarjajo pomen dodatnega usposabljanja, razumevanja agroekonomije in dostopa do strokovnih konferenc. Veliko pomena dajejo ohranjanju vinogradniške dediščine ter podpori lokalnih zadrug in združenj, ki omogočajo izmenjavo znanja in večjo prepoznavnost.

Poklic naravovarstvenega nadzornika med mladimi ni pogost, čeprav gre za delo, ki zahteva visoko formalno izobrazbo in široko razumevanje narave kot celovitega sistema. Mladi nadzorniki se po šolanju dodatno izobražujejo prek tečajev, mentorstev in lastne pobude, pri delu pa se soočajo z razkorakom med teorijo in prakso, predvsem pri upravnih postopkih in delu z ljudmi. Redno uporabljajo digitalna orodja, kot so GIS, droni in okoljske podatkovne baze, a si želijo bolj učinkovitih rešitev za zakonodajo, monitoring narave in analize. Med največje izzive uvrščajo togo zakonodajo, fizično zahtevnost dela, omejena pooblastila in zahtevno komuniciranje rezultatov, ob tem pa poudarjajo potrebo po vztrajnosti, saj so učinki njihovega dela dolgoročni. Kljub ustrezni ali celo nadstandardni izobrazbi opažajo pomanjkanje praktičnih izkušenj ob začetku dela, še posebej na področju birokracije, projektnega dela in komuniciranja z različnimi deležniki. Kot ključna dodatna znanja izpostavljajo poznavanje zakonodaje, spremljanje biotske raznovrstnosti ter učinkovito komunikacijo. Mladi se zavedajo, kje lahko ta znanja pridobijo, zato pogosto uporabljajo programe Erasmus+, delavnice in strokovna izobraževanja, pri delu pa se opirajo na močne podporne mreže sodelavcev, naravnih parkov, strokovnih združenj in lokalnih skupnosti.

Kaj so povedali mladi?

“Zelo sem zadovoljna s svojim delom. To je poklic, kjer se neprestano učim in kjer imam veliko priložnosti za eksperimentiranje in optimizacijo procesov. Ekološko kmetovanje doživljam kot neskončen študij – najprej na terenu, nato v knjigah, znanstvenih raziskavah, analizah, zbiranju podatkov in pogovorih s kolegi.” —  mlada kmetica

“Pri pastirstvu je ključno izobraževanje z veliko praktičnega dela – učenje na terenu in iz izkušenj izkušenih pastirjev. Pomembno je dobro poznati teren, saj so planine različne in vsaka ima svoje posebnosti. Največ sem se naučila od pastirjev, ki so na tem delu delali več let, in od lokalnih prebivalcev, ki so delili svoje dragocene izkušnje. To praktično učenje se mi zdi neprimerljivo boljše kot teoretična razlaga.”— mlada pastirica

“Človek mora znova vzpostaviti stik z zemljo in naravo. Otrokom in mladostnikom je treba približati življenje na kmetiji ter pokazati, kako lahko sobivamo z naravo. To je poklic, ki ga je treba spoštovati in ohranjati, prav tako pa je ključno, da politike oblikujejo tisti, ki imajo neposreden stik s tem sektorjem.”— mladi vinogradnik

“Mlade je treba vključevati v delovne akcije, da spoznajo poklice, vidijo, kako stvari potekajo na terenu, in se nad tem navdušijo. To lahko dosežemo z volonterskimi projekti ali študentskim delom – pomembno je, da mlade pripeljemo na teren.”— mladi naravovarstveni nadzornik

Nadaljni koraki …

Zbrana spoznanja bodo koristila vsem v projekt vključenim mladim – spoznali so, kaj so kompetence, kje jih pridobiti, s kom se povezati; dobili so dragocen vpogled v vsakdan opravljanja določenih poklicev ter njihove različne možne nadgradnje za prilagajanje potrebam današnjega časa. Spoznanja bodo koristila tudi partnerskim organizacijam pri njihovih nadaljnjih prizadevanjih za ohranjanje živega podeželja.

prispevek pripravili: Katarina Žakelj, Dijana Čataković Biagi, CIPRA Slovenija

Projekt Na deželo po delo: revitalizacija poklicev evropskega podeželja sofinancira program Evropske unije Erasmus+.