Skozi oči mladega kmeta

Klasje je zlato rumeno, cene pa… niso tako zlate. Čas žetve bi moral biti čas, ko dobi kmet poplačano vso delo in vse stroške, ki jih je imel s pridelavo poljščin. Že bežen pogled na cene, te hitro postavi na trdna tla. Stroški že še, delo pa mora biti velikokrat tudi pozabljeno. Kaj šele vse izobraževanje, ki bi si ga morali privoščiti, da bi lahko kmetijo trajnostno razvijali, tehnologija, ki bi jo potrebovali, da bi bili konkurenčni. S temi cenami morda pokrijemo stroške pridelave, ne plačamo pa položnic.

Ampak biti kmet, to je najlepše poslanstvo, ki ga človek lahko opravlja. In ljubezen prevlada nad razumom, zato bomo tudi letos sprejeli cene, ki nam jih dajo. Saj jih vedno. Malo bomo nergali, a moči v svojih rokah nimamo. Iz pšenice bo postal kruh, ki ga bomo potem v trgovini drago plačali. Če bomo imeli srečo seveda, in ne bo izvožena, mi pa bomo jedli kruh iz madžarske pšenice, za katero bodo naši trgovci pripravljeni plačati več. Zakaj? Je boljša? Lepše barve? Bolj diši? Verjetno vsi vemo, da ne. Ampak ni samo pšenica. Meso. Slovenski kmetje niso mogli prodati živine, odkupa ni bilo, toda živilskopredelovalna industrija je uvažala poceni govedo. Poceni je previsoka beseda, za tisti (en) evro, ki so ga plačali za kilogram mesa. En evro en kilogram mesa! Nizka cena, kakšna mislite, da je kakovost?

Kmalu bodo jabolka. Potem je tu še mleko, grozdje, vino… več sto ton solate je bilo letos zmulčanih na njivah, ker jih kmetje niso mogli prodati. Kaj bo naslednje? Bomo pridelovali kakovostno lokalno hrano, da jo bomo potem pustili na njivah, v štali, v sadovnjaku? Kmetje res delamo z ljubeznijo, toda ljubezen ne krije stroškov.

Potrošniku se zdi nizka cena dobra. Seveda, ker smo ga tako naučili. Hrana je v trgovinah celo leto v akciji in sploh ne poznamo več prave vrednosti. Toda tudi mi kot potrošniki moramo biti odgovorni. Mi smo tisti, ki odločimo kaj želimo. Res je, da je lokalna hrana, tista preverjena, s certifikatom, včasih dražja. Toda tistih deset centov, morda evro, je zagotovilo, da je hrana vredna zaupanja. S tem ne plačamo le proizvoda, ampak podpremo kmeta, vlagamo v njegovo trajnostno kmetovanje, ohranjanje krajine, razvoj podeželja, zaslužek soseda, ki hodi pomagat. In samo nekaj deset centov več.

Toda če želimo ohraniti oz. razviti trajnostno kmetijstvo, mora vsak deležnik v verigi preskrbe s hrano prevzeli svojo vlogo in nalogo. Kmet kot prvi in potrošnik kot zadnji člen v verigi preskrbe s hrano sta nemočna. Vsak za sebe. Skupaj pa bi lahko dosegli kakšne spremembe. Vsi deležniki moramo biti enakovredni in dobiti pravičen delež. Toda za to, moramo tudi mi opraviti svoj del. Jaz kot kmet. In na koncu kupec kot končni potrošnik. Midva nosiva najpomembnejšo težo, toda najtežje breme.

Mladih kmetov je manj kot 6 odstotkov. Vedno manj. Kmetije se opuščajo, kmetijstvo se intenzivira. V kmetijstvu mladi vidimo veliko priložnosti, ki pa ne zagotavljajo varnosti. Soustvariti želimo kmetijstvo, ki bo nam in našim družinam omogočalo dostojno življenje.

Mi svoj del naloge že opravljamo in pridelujemo zdravo kakovostno hrano, ki ji potrošniki lahko zaupajo. Sedaj so na vrsti ostali deležniki. Prepoznati in priznati je potrebno vrednost kmeta. Ne le v besedah, tudi v dejanjih. Ne le za trajnostno kmetijstvo, temveč za nas, za naše otroke, za okolje in za lepo prihodnost.