Skozi oči mladega kmeta
Znanje je ključ do obstoja in razvoja kmetijstva. Kmetje se njegove veličine pogosto ne zavedamo. Večina nas kmetuje tako, kot so kmetovali naši starši in le redko gremo iz cone udobja ter poizkusimo kaj novega. Istočasno se naša panoga razvija z neskončno hitrostjo. Ne le tehnika, ampak tudi osnove kmetovanja kot sta obdelava tal in trženje ter zahteve potrošnikov, se spreminjajo iz dneva v dan. Kmetje se odločamo za kmetijske šolo s pričakovanjem, da se bomo učili na praktičnih primerih, ki nam bodo pomagali pri delu na domači kmetiji. Realnost je pogosto nekoliko drugačna. Po zaključenem (tudi univerzitetnem) šolanju veliko sprememb na kmetiji nismo sposobni izpeljati. Tako kot “neizobražena” generacija pred nami, tudi mi plačujemo tuje tehnologe, da nam izračunajo krmni obrok.
Na šolah nas pogosto pričakajo izkušeni profesorji, ki so poučevali že naše starše. Namesto, da bi nam predavali o najnovejšem dogajanju v kmetijstvu, jih kar nekaj že desetletja v grafoskop nalaga ene in iste razpadajoče prosojnice. Seveda ne gre vseh učiteljev metat v isti koš. Je pa dejstvo, da mora današnji kmet agirati kot podjetnik. Kmetje še bolj kot znanje o obdelavi tal, rastlinah in živalih, ki je večinoma dostopno na Googlu, potrebujemo podjetniške veščine.
Vedno smo poudarjali, da si želimo znanja iz prakse. Ravnatelji so stopili skupaj in nam to tudi omogočili. Na žalost praksa pogosto zgleda drugače, kot smo si to predstavljali ob vpisu v šolo. Dijaki ure in ure preživimo v hektar velikem sadovnjaku, kjer z »nitkarco« kosimo travo ali pa na roke pometamo šolsko dvorišče. Uporabno znanje? Tega so me naučili že doma. Istočasno pa šolska mehanizacija stoji na dvorišču, ob vsakem vremenu, v vseh letnih časih.
Za kmetijske šole smo otroci s kmetij, bodoči mladi prevzemniki, »zagotovljeni odjemalci storitev«. Po osnovni šoli pač ne moreš ostati doma, zaradi veselja do kmetijstva pa nas tudi drugam ne vleče preveč. Profesorji nas pogosto spomnijo, da nam v šoli ni treba biti in da smo odločitev sprejeli sami. A kmetijskih šol brez nas, mladih s kmetij, ni! Prvi vtis o tem kakšen odnos imajo šole do kmetov in kmetijstva je zagotovo pogled na šolske jedilnike. Ravnatelji in snovalci jedilnikov bi morali podpreti okoliške kmete (od katerih so neposredno tudi odvisni) in pokazati drugim javnim ustanovam, kaj vse se da narediti z lokalnimi pridelki! Namesto tega nam v srednji kmetijski šoli v aprilu poleg porcije pire krompirja iz vrečke postrežejo kos lubenice. Tudi v letih z ogromno proizvodnjo jabolk, ko jih slovenski kmetje niti obirali niso več, situacija ni bila nič drugačna. Vse, kar si mladi kmetje želimo od srednjih šol je uporabno, aktualno znanje in pa istočasno spoštovanje do našega dela. Šole nimajo lahke naloge. V ostalih poklicih večino učencev čaka nadaljnje šolanje in pa izmenjava s sodelavci na delovnem mestu. Kmetje po srednji šoli pogosto ostanemo doma. Znanje, ki ga pridobimo v srednji šoli je (bi bilo) ključno za nas in pa za razvoj slovenskega kmetijstva. Vsi, ki se pritožujejo nad stanjem v kmetijstvu vedo, kje lahko iščejo sogovornika, ki jim bo pomagal izboljšati situacijo. Seveda tudi pri srednjih kmetijskih šolah obstajajo primeri dobrih praks, ki jih učenci zelo pohvalijo in za katere zgornji zapisi niti.
