SKOZI OČI MLADEGA KMETA
Kmetje že od nekdaj delamo skupaj z naravo. Po svojih močeh se trudimo ohranjati okolje in hrano evropskemu prebivalstvu pridelati na čim bolj prijazen način. Fitofarmacevtska sredstva so draga in jasno nam je, da naravi ne denejo najbolje, zato se jim poizkušamo kar se da izogniti. Enako velja za umetna gnojila in uporabo antibiotikov. Trud slovenskega kmeta priznava tudi statistika, ki nas po porabi antibiotikov in pesticidov v družbi Finske in Švedske uvrščajo med najbolj varčne države v Evropi. Kljub temu se kmetje bojimo, kaj nam prinaša prihodnost. Na eni strani stojijo evropski zakonodajalci, ki nam nalagajo vedno večje in večje zahteve, na drugi strani pa potrošniki našega truda pogosto ne prepoznavajo in raje zavijejo k polici s cenejšimi, uvoženimi izdelki.Vedno cenejše. Vedno boljše. Vse bolj okolju prijazno. Medtem ko se zaposleni v drugih sektorjih redno pogajajo za zvišanje plač, naj kmetje svoje izdelke ponujamo po vedno nižjih cenah. Subvencije, ki se nam jih tako pogosto očita, svojega prvotnega namena nikoli niso uresničile. Veliko kmetov za svoje delo še danes ne dobi dostojnega zaslužka in životari iz dneva v dan. Medtem ko se povprečna slovenska družina med poletnimi počitnicami za dva tedna odpravi na hrvaško obalo, so se naši starši trudili organizirati prosto popoldne, da smo se zapeljali do Izole. Dvakrat na sezono, ravno toliko, da smo se otroci naučili plavat in v šoli nismo bili tarča posmeha. Pa saj ni samo denar, po pravici za posedanje na plaži niti časa ne bi imeli. Mora hrana res biti poceni, da si jo lahko privošči vsak? Statistika Sursa pravi, da so slovenska gospodinjstva (povprečno 2,6 člana) v letu 2015 za hrano in brezalkoholne pijače porabila 2.671 EUR kar predstavlja 13,7% porabljenih sredstev. Preračunano na osebo na dan to pomeni 2,8 EUR – 2,8 EUR za najmanj tri obroke pa še kakšen prigrizek vmes. Verjetno je vsem jasno, da le majhen delček tega zneska dejansko pristane v kmetovem mošnjičku. Kmetijski izdelki nikoli niso bili vir bogastva, sprevrženo pa je, da v letu 2020 kmetje za svoje delo v večini še vedno prejemamo nizkotna plačila. In to za težaško delo brez možnosti dopusta, porodniške in bonificiranega staža. Prihodnost nam pri opravljanju kmetijske dejavnosti nalaga vedno več obvez, subvencije so z vsakim obdobjem manjše, potrošniku pa se že današnje cene velikokrat zdijo previsoke … Če je državi in potrošnikom kmetijstvo v kakršnem koli interesu, bo za ohranitev sektorja potreben velik preobrat. Ne preobrat v okoljske ukrepe, pač pa v podporo in sodelovanje s kmeti in kmeticami.
