Skozi oči mladega kmeta

Biti kmet je zahteven poklic, ki zahteva široko paleto znanj. Je hkrati živinorejec, poljedelec, mehanik, veterinar, ekonomist, psiholog in strokovnjak za marketing. Nihče ne ve vsega in zato pri izzivih, s katerimi se kmetje vsakodnevno soočamo, potrebujemo pomoč. Nekoga, ki ima strokovno znanje, ki se bo zavzel za rešitev našega problema in ki bo dihal za kmetijstvo toliko, kot kmet sam. In, ki bo priznal, da kljub izkušnjam ne vse vsega in bo poiskal rešitev drugje. Kmet potrebuje svetovalca, ki razmišlja izven okvirov in s katerim lahko sproščeno komunicira in že desetič vpraša isto vprašanje. Brez občutka, da je njegovo vprašanje neumno, saj na koncu kmet sprejema odločilne poteze, ki imajo za sabo dobre ali slabe posledice, ki vplivajo na njegovo življenje.

Kmetijski svetovalec je v današnji dobi večinoma birokrat. Vloge za subvencije, KOPOP ukrepi, razpisi in vodenje evidenc, so le delček dokumentacije, ki jo mora svetovalec obvladati. Pri kompliciranju s papirologijo smo Slovenci posebni mojstri. In tako zmanjka časa za teren. in če manjka stik s realnim stanjem na kmetijah, ne vidiš dejanskih težav, ki se zunaj pisarne dogajajo. Prav tako kmetje pogrešamo obisk svetovalca po končanem projektu, da bi skupaj analizirali rezultate dela. S tem lahko drugim prihranimo marsikatero napako pri podobnih projektih drugih kmetov. Obiski tujine so prej izjema kot pravilo. Pri odločitvi »iti ali ne iti« v tujino velikokrat pretehta strah pred (ne)znanjem tujega jezika. Z leti pade energija in žalostno je poslušati kmete, ki jamrajo nad svetovalci, ki samo še čakajo na upokojitev. Mlad kmet potrebuje izkušnje starejšega svetovalca, potrebuje pa tudi energičnega mladega svetovalca, ki obvlada sodobne tehnologije in v kmetijstvo prinaša sveže podjetniške ideje. So starejši res tako iztrošeni, ali pa so izgubili navdušenje za svoj poklic? Gre razvoj prehitro naprej? Bi lahko del birokracije prevzel drug pomemben deležnik v kmetijstvu?

Energijo in voljo do dela kmetom zbije tudi vse večje prepričanje, da smo kot panoga v gospodarstvu prepuščeni samo usmiljenju politikov. Namenijo nam nekaj denarja, ki večinoma prihaja iz Evrope. Ni zaupanja v organizacije, ki bi nas morale zastopati na vseh korakih in se boriti za interese Slovenskega kmeta, saj jih plačujemo mi, po zakonu. Naj tudi oni opravljajo svojo dolžnost s takšno vnemo, kot kmetje z ljubeznijo opravljajo svoje delo. Zbornice ne slišimo dovolj krat, da se bori za naše pravice in izboljšanje položaja. In trenutno kmetijski trg drvi v propad, cene so sramotno nizke, stroški pa samo naraščajo. Zakaj lahko vsak za svojo storitev dobi več kot kmet, ki navsezadnje skrbi za to da imamo dati kaj v usta in da je naša dežela na sončni strani Alp lepa na pogled tudi za druge?

Priznamo, da smo kmetje vse prej kot lahki sogovorniki. Upravljamo z lastnino, na katero smo čustveno navezani in zaradi tega bolj občutljivi. Velikokrat so v igri visoki zneski in ob oddaji razpisa si želimo, da bi uspel. Če ne uspe, bomo najprej iskali krivdo pri svetovalcu, ki je s tresočo roko oddal investicijo z vrtoglavimi zneski. In ravno zaradi tega potrebujemo svetovalca, ki je rahločuten in razumevajoč do naših stisk. Na drugi strani pa profesionalen na podlagi analiz, ki so pokazatelj uspešnosti investicij na dolgi rok.

Kaj pa ti mladi kmet, mladi prevzemnik? Greš sam na oddajo vloge za subvencije ali to zate opravlja kdo drug? Poznaš obraz svojega svetovalca ali le njegovo ime? Se težko pogovarjaš s svetovalcem in si poskusil z drugačno komunikacijo, pa ne gre? Si se svetovalcu zahvalil ob uspešno izpeljani investiciji v nov hlev za pitance? Si poskusil najti drugega svetovalca, če ti tvoj ne da dovolj informacij? Niso namreč vsi isti, marsikdo dela dobro, odlično!