Skozi oči mladega kmeta
Če bi nam kdo lani dejal, da bo leto 2020 leto, ko ne bomo smeli prehajati med občinami, leto, ko bomo v javnosti hodili z maskami na obrazu, leto, ko bomo zmulčili več ton solate, polivali več litrov mleka po njivah, bi ga verjetno okronali za psihičnega bolnika. Pa vendar je to v letu 2020 naša realnost.
Vsaka hrana, ki gre v nič bo kmeta in vsakega, ki je kdaj koli kaj pridelal; močno zabolela. Kmetje smo v času te krize doživeli ogromno take bolečine in še več je bomo. Povrhu vsega pa se je potrebno spopadati še z očitki, da kmetijski sektor ni na udaru in da naj ne jamramo. Čas na kmetiji teče dalje. Pa vendar so posledice za kmetijstvo hude in še hujše prihajajo. Odkupne cene strmoglavljajo, cene v trgovini pa vztrajno naraščajo. Kmetije druga za drugo zapirajo svoja vrata.
V medijih je veliko govora o samooskrbi in o pomenu družinskih kmetij za Slovenijo. Vsi sprejeti ukrepi ter dobronamerni razpisi govorijo ravno nasprotno in so pisani na kožo podjetjem, intenzivni proizvodnji in velikim kombinatom. Še več, govorijo nam, da je predelava na trgu butični nanodel trga, da male kmetije, družinske kmetije ne morejo biti razvojni model kmetijstva, da kmetje nismo pridelovalci hrane temveč zgolj surovine za živilsko predelovalno verigo.
Pa vendar nas je ravno virus naučil in opozoril na resnično pomembnost družinskih kmetij. Na njihovo prilagodljivost trgu. Podjetja so se ustavila, zaprla. Delo na družinskih kmetijah je v ožjem družinskem krogu teklo dalje. Tudi problem delovne sile so družinske kmetije na pram podjetjem in velikih pridelovalcem še rešila in s pomočjo širšega sorodstva delo spravila pod streho. Problem nastane pri prodaji. Naj se povežemo v verige, naj se organiziramo, neposredna prodaja ni dovolj so dobronamerni nasveti vseh. Saj prodajamo neposredno, saj smo povezani v zadruge, a kaj ko te zadruge na (pre)mnogih koncih Slovenije ne opravljajo svoje vloge.
Včasih se resnično vprašam, če se sploh zavedamo pomena družinskih kmetij. Če se zavedamo kaj je družinska kmetija. To so ljudje. Ljudje, ki z ljubeznijo kljub tisočerim izzivom obdelujejo še tako strm breg na Koroškem, še tako skalnat travnik v Kočevju, slabo rodoviten kos zemlje na Dolenjskem … in konec dneva še vedno verjamemo v svoje delo, ker je to poslanstvo in način življenja in ker ne le da se prideluje HRANA (ne zgolj surovina) temveč se obdeluje Slovenska zemlja, zelena dežela Slovenija na katero smo vsi tako ponosni.
In z besedami, ki jih ne podpirajo dejanja, razpisi …, ki bi podpirali družinske kmetije, jim zagotavljali finančno varnost je te vere vedno manj. Zavedati pa se moramo, da smo od te vere, vere družinskih kmetij v kmetijstvo, odvisno vsi. Manj kakovostno hrano bomo že še uvozili, saj to na žalost delamo že sedaj, kaj pa naša krajina? Bomo tudi njo uvozili?
