Skozi oči mladega kmeta
Vsi, ki živimo na podeželju, daleč od mestnega vrveža se običajno dnevno srečujemo z divjadjo in zvermi, na poti v/iz službe, na sprehodih ali pri delu v gozdu in na polju. Predvsem kmetje, pa se s temi živalmi srečujemo tudi, ko gre za oškodovanje naše lastnine. Pogosto se zgodi, da te živali poškodujejo drevesa v sadovnjakih, raztrgajo bale silaže, poškodujejo čebelnjake… To je le nekaj primerov škode, ki jo divje zveri povzročajo na naših kmetijah.
V zadnjih letih srečujemo z napadi zveri na domače živali, kjer skoraj vsak mesec pride do novega napada volkov na pašnikih in celo v hlevu. Kmetje smo obupani, po tolikšnih napadih je ogorčena tudi večina prebivalstva na podeželju, saj se napadi dogajajo praktično na naših dvoriščih.
Morda še bolj kot volkovi postajajo problematični ljudje, po večini iz urbanih naselij, ki so imeli edini stik z zvermi v živalskem vrtu. Kmetje pogosto slišimo očitke, da samo »jamramo« in ne postorimo nič v zvezi s tem, da bi zaščitili živali, da odžiramo življenjski prostor zverem in divjim živalim, saj so bilo oni pred nami na samem teritoriju itd.. Vendar se noben izmed njih ne zaveda, da imamo kmetje prvi stik z živalmi že ob njihovem rojstvu, da skrbimo za živali tudi, ko od njih nimamo koristi, pač pa nas le te potrebujejo oz. potrebujejo veterinarsko pomoč, ki nam predstavlja velik strošek, vendar cenimo svoje živali in za njih skrbimo po najboljših močeh. Zato je za kmeta še toliko večji udarec, ko ga ob vsem trudu za živali, zjutraj na pašniku namesto zdrave črede, pričaka kadaver živali ali celo več njih.
Oblast ves čas poudarja, da imamo možnost pridobiti denar od države za elektro ograje in pastirske pse. Zavedati se moramo, da le ti v prvi vrsti kmetom predstavljajo dodaten strošek (hrana, čas, …), po drugi strani pa pes v tem primeru ni smatran kot hišni ljubljenček, temveč kot delovna hladnokrvna žival. Za vsak ugriz, ki ga bo povzročil sprehajalcem na pašniku, (ker seveda imajo svobodo gibanja), bo dobil označbo nevaren pes in s tem tudi nagobčnik, kar pomeni, da pes ni več pastirski.
Že res, da splošno gledano zveri glede na število v Sloveniji ni preveč. Težava je v tem, da se vsa ta populacija zveri zadržuje na območju Primorske, Notranjske in deloma Dolenjske, prav tako pa se s to težavo zadnje čase srečujejo tudi na Gorenjskem.
Dejstvo je, da so se divje zveri preveč približale urbanim naseljem in s tem ne samo domačim živalim, temveč tudi človeku. Ali je res potreben napad na človeka, da bo država končno prisluhnila tudi nam kmetom?
