Skozi oči mladega kmeta
Po definiciji SSKJ je »kmet« nekdo, ki ima v lasti zemljo, jo obdeluje in se s tem preživlja. Vendar ta definicija ni edina. Tako poimenujemo tudi nerodnega, neuglajenega in neumnega človeka ter najmanjšo in pa »najslabšo« šahovsko figuro. Kmet je bila skozi zgodovino vedno preprosta oseba z majhnim zaslužkom in z bore malo besede. To dokazuje tudi uporaba besede »kmet« kot žaljivke v veliko drugih evropskih jezikih.
Danes, sredi 21. stoletja, si vsi želijo kmeta z univerzitetno izobrazbo, ki bo deloval po ekoloških načelih in najnovejših dognanjih. Istočasno je beseda »kmet« še vedno ena izmed najbolj prisotnih žaljivk. Otroci iz šole prihajajo s solzami v očeh, saj so s strani sovrstnikov deležni posmeha zaradi njihovega kmečkega porekla. Kot kmečki otrok se pogosto niti sam ne počutiš del istega sveta – med otroki, ki za razliko od tebe sanjajo o poklicu gasilca, manekenke in princese. Velikih sprememb ni niti v nadaljnjem izobraževanju, če omeniš da si kmet si v najboljšem primeru zaslužiš nekaj čudnih pogledov in pa čestitke najboljšega prijatelja za pogum
Mogoče se situacija nekaj malega izboljšuje. Veliko ljudi podpira kmetijstvo, kupuje lokalne izdelke in razume trud, ki ga vložimo v pridelavo. Razumevanje se pogosto konča, ko je ponovno treba razvoziti gnoj ali pobirati pridelke. V zraku je neprijeten vonj, ceste pa so umazane od vožnje s traktorji. Zraven pride še slovenska nevoščljivost, ki namesto uspeha lokalnega kmeta rajši podpre veliko podjetje z drugega konca države ali pa še bolje iz tujine.
V tujini obstaja veliko študij o ugledu kmetijskega prebivalstva. Nekaj let stara raziskava iz Nemčije kmete postavlja na drugo mesto, takoj za zdravniki. Šele za njim se zvrstijo policisti, učitelji, raziskovalci in ostali poklici. Vprašani prepoznavajo pomen kmetijstva za kakovost življenja v državi, kmetijstvo kot del kulture in pomembnost oskrbe s kakovostnimi, lokalnimi živili.
Kakšna je situacija v Sloveniji lahko le ugibamo. Če pomislimo realno, nam do takega ugleda kmeta verjetno manjka še kar nekaj let trdega dela in pa kakšne večje težave z dobavo živil. Do takrat pa nam preostane le to, da ljudi izobražujemo o delu, ki ga opravljamo. Da mlade podučimo, da kmetje niso osebe, ki se »niso učile« in dobile drugega dela. Da proizvajamo kvalitetne izdelke in z njimi hranimo lokalno prebivalstvo. In ne nazadnje, da s svojim zgledom kažemo, da kmet ni umazana in neumna oseba. Prebivalstvo kmeta potrebuje veliko bolj in pogosteje kot zdravnika, gasilca in policista. Šele ko bodo to prepoznali sami pa jim bo jasna tudi nesmiselnost besede »kmet« kot žaljivke.
