SKOZI OČI MLADEGA KMETA
Prašičereja je Ahilova peta slovenskega kmetijstva že kar nekaj let. Zaradi prašičje kuge so cene svinjine za kratek čas sicer zrasle in prašičerejcem poslale žarek upanja, a kaj hitro smo spet pristali na realnih tleh. Samooskrba ni merilo, na katerega se vedno lahko v gotovosti zanesemo, zagotovo pa kaže nekakšen trend v sektorju. Kar se tiče samooskrbe prašičjim mesom je ta že leta 2016 padla na 34,6%, preobrata pa tudi v letih kasneje ni bilo. Zanimiva primerjava je naša severna soseda, kjer je samooskrba že desetletje konstantno nekaj čez 100% – zadnji podatek za leto 2018 je 101%. Kaj je v Avstriji drugače, kot pri nas? Marsikdo najprej pomisli na ozaveščenost kupca, ki zagotovo močno prispeva k uspešnosti kmetov, ni pa vse. Ena izmed najpomembnejših trgovskih verig v Avstriji se je zavezala, da od sredine leta 2020 naprej prodaja samo še sveže meso avstrijskega porekla.
Kako je pri nas? Na strani kmetov pogosto ni niti označba porekla. Meso v trgovini (tudi od slovenskega proizvajalca) z oznako porekla »slovensko« se slovenskih tal pogosto prvič dotakne šele v zmrznjeni obliki. Podjetja meso prepakirajo, mogoče celo razkosajo, ter ga (v skladu z zakonodajo) prodajo pod oznako slovensko. Še tistih malo kupcev, ki dejansko iščejo lokalne, slovenske izdelke, v bistvu kaj hitro lahko kupi meso vprašljivega porekla in kvalitete. Politika sicer sprejema ukrepe za pomoč sektorju v težavah, ampak kot kaže je vse skupaj bolj samo sebi namen. Vsakič, ko se na trgu pojavi poceni meso, se od slovenskih rejcev (niti tistih s pogodbami) živali pač ne odkupuje. Kmetje smo vztrajni in naivni, računovodstva in točnih izračunov se poslužujejo le redki. Kljub temu je pričakovanje, da bomo v takih razmerah delali na dolgi rok, tragikomično.
