Dve desetletji delovanja Zveze slovenske podeželske mladine je dokaz, da je med mladimi podeželani z močno voljo, vizijo in energijo mogoče presegati ustaljeno z željo po boljšem. Čeprav ugotavljamo, da so vrednote v krizi, pa ne pomeni da ljudje, ne samo mladi, vrednot ne bi imeli. Pri krizi vrednot ne gre za to, da nekaterih preprosto ni ali pa da določene na lestvici z visokim mestom pomembnosti niso upoštevane. Pomembnejša je ugotovitev, da so prave nekje na dnu, manj pomembne pa na vrhu vrednostne lestvice. Ugotovitev je pomembna predvsem zato, ker sem v svojem mandatu spoznala, da so pri mladih podeželanih vrednote še vedno prisotne in jim ni težko stopiti skupaj ter prostovoljno opraviti projektov, ki so si jih zadali. V mojem mandatu smo z glavnim odborom uredili veliko stvari. Zavzemali smo se za čim večjo povezanost med regijami, da so društva začutila delovanje Zveze. Mladim smo poskusili omogočiti še več kvalitetnega izobraževanja in druženja, pa tudi hitro smo se morali odzvati na težave, ki so spremljale mlade kmete, in skupaj s pristojnimi institucijami iskati rešitve. Prav tako smo prenovili spletno stran Zveze, da so bile na voljo vse informacije o dogajanju na dosegu roke. Priredili smo ustaljene projekte, na sejmih pa smo se še bolj trudili delovanje Zveze približati mladim, s promocijskim materialom in s spodbujanjem za vključevanje v društva po svojih regijah. Zvezo smo v slovenskem prostoru skušali narediti še bolj prepoznavno, ohranjali smo dobre odnose z vsemi organizacijami, ki delujejo v kmetijstvu, prav tako pa smo ohranili in nadgradili povezave s tujino. Nikjer na svetu ne boste na tako majhnem prostoru kot je Slovenija, našli toliko naravnih lepot! Tako lepih rek, zelenih travnikov, planin, vinskih goric, kraških polj, širnih gozdov in sinjega morja. Res je, imamo nebesa pod Triglavom! Vsa ta lepota se nam zdi samoumevna, vendar zatem v veliki meri stoji kmečki človek. V današnjih časih leži skrivnost uspeha kmetij v znanju, sodobnih tehnologijah, dobri pridelavi kot ključnemu elementu prepoznavanja kupcev na tržišču − pa tudi v identiteti prostora, iz katerega kmetija izhaja. Ob koncu želim, da mladim podeželanom ne zmanjka energije in zagona za delo, da bodo še naprej negovali privzgojene vrednote. Potemtakem se za slovensko podeželje ni treba bati.