V okviru Rallyja Evropske podeželske mladine RYE, ki se je letošnje leto odvijal v Angliji, je en dan namenjen tudi obiskom kmetij in spoznavanju primerov dobrih praks. Ko sem prebrala seznam kmetij, ki so bile načrtovane za ogled, so se mi kar zasvetile oči. Kmetija Pennyhooks, kjer izvajajo delovno terapijo za odrasle z avtizmom – ravno takih povezav si želimo tudi v Sloveniji!

Kmetija Pennyhooks je idilična kmetija v okolici mesta Swindon. Lastnica kmetije Lydia Otter, ki je po poklicu učiteljica za otroke s posebnimi potrebami, že od malega obožuje delo na kmetiji. Njena kmetija ima »le« 30 ha, kar jo uvršča med manjše kmetije v Veliki Britaniji, zato se je Lydia odločila, da bo ljubezen do poklica združila s svojim primarnim poklicem. Danes je na kmetiji, ki jo Lydia vodi skupaj s prijateljem Richardom, zaposlenih 18 ljudi, od tega 10 za polni delovni čas. Zaposleni skupno nudijo aktivnosti 40 mladostnikom in odraslim s težjo motnjo avtizma, večinoma po 4 ure na dan. Število zaposlenih me je sprva rahlo presenetilo, a dobro opiše dejansko stanje na kmetije, ki je že davno presegla svoje okvirje. Razložili so mi, da se zaposleni z avtisti ukvarjajo ena na ena, saj jim le tako lahko omogočijo najboljši možen napredek. Mladostniki, ki ob prihodu na kmetijo pogosto niti ne govorijo, se sčasoma naučijo samostojno opravljati lažja dela na kmetiji npr. pobirati jajca in čistiti ter hraniti živali, kar jim pomaga graditi samozavest. Lydia in Richard sta mi pokazala postopek, kako mladostnike uvajajo ob prihodu na kmetijo in mi dala vedeti, da za vsemi uspehi, ki jih s svojo dejavnostjo žanjejo, stojijo leta truda.  »Delo je privilegij«, je prepričana lastnica kmetije Lydia Otter. »Pravico do dela bi morali imeti vsi, tudi osebe z avtizmom.«

Tudi po odhodu s kmetije Pennyhooksovih mi radovednost ni dala miru in odločila sem se, da kmetijo ob naslednji priložnosti spet obiščem. V času bivanja v Londonu sem za vikend skočila proti dve uri oddaljenem Swindon-u, kjer sta me tokrat sprejela tudi dva nova stanovalca – zakonca in terapevta Vesna in Robert Mlakar iz Slovenije, ki sta za tri mesece prišla na kmetijo Pennyhooks, da bi njihovo delo pobližje spoznala. Vesna in Robert se z družinsko terapijo v Sloveniji ukvarjata že leta, prevzela pa ju je predvsem povezava med avtizmom in delom na kmetiji. Njuna želja, da podoben projekt vzpostavita tudi doma, ju je pripeljala do odločitve, da se za eno leto opravita nabirat izkušnje v Anglijo in na Madžarsko.

Po obisku kmetije Pennyhooksovih sem staršema na vprašanje o tem, kako je bilo, odgovorila, da mi je po tem, kar sem videla na kmetiji, žal za vse tiste mladostnike v Sloveniji, ki nimajo takih možnosti. Mladi na podeželju vemo, kako lepo je lahko življenje na kmetiji in po videnem na posestvu Pennyhooksovih si predstavljam, da ob takem delu zacvetijo tudi mladi z avtizmom. Iskreno upam, da bo trud Roberta in Vesne poplačan, in da so tudi njune skrbi, ker »farm care« sistem za osebe z avtizmom v Sloveniji še ni vpeljan in država za enkrat ni pokazala največje pripravljenosti za podporo takih projektov, zaman.

V času na kmetiji nisem mogla iz svoje kože in sem na dejavnosti gledala predvsem s kmetijskega vidika. Podoba kmetije se je v 30 letih, kolikor se na kmetiji ukvarjajo z delovno terapijo za avtiste, zelo spremenila. Kmetijska dejavnost je pri Pennyhooksovih danes v veliki meri orodje pri terapiji, zato se kmetovanja lotevajo na nekoliko svojevrsten način. Presenečena sem bila, ko sem slišala, da se Richard večkrat na dan odpravi štet krave na pašnik. »Veš, krave kmetiji prinesejo kar nekaj dohodka, zato Richarda in Lydio vedno skrbi, da se kateri ne bi kaj zgodilo,« mi je razložila Vesna. Država namreč ne zagotovi vsega denarja za izvajanje (nadstandardne) terapije na kmetiji, ostalo si morata lastnika – ali z izdelki iz kmetije ali pa z donacijami – prislužiti sama. Po napornem dnevu se štiriinšestdesetlena gospa ob enajstih zvečer tako usede še za računalnik in pošilja prošnje sponzorjem, da bo delovanje njenega centra za mladostnike z avtizmom nemoteno potekalo tudi v naslednjem letu.

Na kmetiji Pennyhooksovih sem se lahko na lastne oči prepričala, kako dobro lahko deluje povezava med različnimi socialnimi dejavnostmi in kmetijstvom. Tudi taka oblika vodenja kmetije ni lahka in je povezana s prav toliko tveganji, kot kmetovanje samo po sebi. Lydia s svojim primerom kljub temu dokazuje, da se z veliko volje da narediti prav vse. Njena največja želja iz otroštva je bila, da bi ostala na kmetiji in s svojo vstrajnostjo je kmetijo uspela postaviti na glavo in dosegla prav to, česar si je vedno želela.

Še enkrat hvala lepa vsem na kmetiji Pennyhooks za gostoljubnost in vse dobro njim ter Robertu in Vesni v prihodnje!

Izkušnje Vesne in Roberta lahko spremljate na: http://www.drustvo-snop.si/blog/

Za več informacij o kmetiji Pennyhooks: http://pennyhooks.com/

Zapisala: Polona Globočnik, ZSPM