Sem Vida Ogrinec in prihajam iz okolice Kamnika, natančneje iz Županjih Njiv. Stara sem 26 let in tudi že poročena. Moje popotovanje se je začelo že z prijavo na razpis IFYE (International farming young exchange) oziroma mednarodno izmenjavo mladih s podeželja, katerega je omogočila Zveza slovenske podeželske mladine (ZSPM). Že kar nekaj let sem si želela oditi v Švico na praktično usposabljanje, vendar mi nekako nikoli ni uspelo navezati stikov. Nisem oklevala in se takoj odzvala ter prijavila na razpis in bila izbrana.
S strani ZSPM sem dobila veliko potrebnih informacij za mojo izmenjavo, še več, dobila sem tudi nalogo si skrbno beležiti dogajanje celotne izmenjave. Skupaj z Jernejem Selinškom sva bila namreč prva člana ZSPM, ki sta se odpravila na izmenjavo. Zveza slovenske podeželske mladine je v letu 2018 na novo začela sodelovati z organizacijo IFYE, in se namerava še širiti na druge države ter s tem omogočiti izmenjavo še več mladim podeželanom, ki želijo pridobiti znanje o kmetovanju v tujini.
Tako sem 19. junija letos že v jutranjih urah sedela na letalu in letela proti Švici. Na letališču v Švici me je čakalo dekle, organizatorka prevozov švicarske IFYE organizacije, katera mi je podala vse potrebne informacije o nadaljnjem prevozu na mojo prvo kmetijo. Po skoraj treh urah vožnje z vlakom in kasneje z avtobusom sem prispela na zadnjo postajo, kjer me je čakala prijazna gospa, pri kateri sem kasneje bivala. Njeno prvo vprašanje, ko sem sedla v avto, je bilo, če res znam govoriti nemško?. Namreč njen mož je zelo slabo govoril angleški jezik. Ko sva prispeli na kmetijo, me je na mizi že čakalo kosilo ter za mizo ostali družinski člani. Med kosilom in prvim pogovorom z družino, sta me iskreno povedano prešinili misli, pa kaj je meni tega treba in kam sem jaz prišla. Prelivali so me malo negativni in s strahom obdani občutki, nisem vedela točno zakaj, vendar nisem se ravno počutila udobno. V nekaj dneh smo se z družinskimi člani spoznali in navadili eden na drugega, tako da so ti občutki hitro izginili. Živela sem na kmetiji zakoncev starih med 50 in 60 let, ki imata 5 otrok, vendar le najmlajši sin živi doma na kmetiji. Kmetija je mlečno usmerjena. Molzli so 10 krav, katerih mleko so oddajali zadrugi. Prihodek so si ustvarjali tudi z sajenjem ter prodajo semenskega krompirja. Pozimi jim je prihodek dajala gozdarska dejavnost, ki jo je izvajal mož oz. lastnik kmetije. Na tej kmetiji sem bivala slabe 4 tedne. V teh štirih tednih sem spoznala ogromno novih, zanimivih ljudi, družinskih prijateljev. Z gospo sem hodila na pilates, razne izlete (s prijatelji so mi razkazali veliko mest, zanimivosti Švice), razne delavnice za otroke, po nakupih, itd.. Družina mi je razkazala veliko zanimivosti Švice, kot tudi njihove tradicionalne jedi ter kulturo (narodno nošo, tradicionalne plese). Poprijela sem za vsako delo, ki je na kmetiji, od čiščenja prostorov do vožnje traktorja, molže krav, številčenja živali. Seveda pa k mojim letom spada tudi zabava, tako sem se z prijetno družbo, na francoskem delu Švice udeležila tudi ogromne zabave(po naše veselice). Najbolj sem bila presenečena nad molznim navadam Švicarjev, namreč tam molža krav pripada moškim oz. je to moško opravilo. Zato je bila družina tudi presenečena nad mojim delom v molzišču, bila sem prva ženska na njihovi kmetiji, ki je molzla krave. Kljub temu da molzejo in oddajajo mleko, živali v poletni sezoni pasejo. Moram priznati, da kljub mojim začetnim strahovom me je družina zelo lepo sprejela in me vzela za svojo kot svojega družinskega člana. Pokazali so mi kako živijo, kako delajo, mi odprli vrata v njihovo življenje. V teh štirih tednih sva se z gospod tako povezali, da je ob slovesu, ko sem odšla na drugo kmetijo, jokala. To me je prijetno presenetilo. Kako se neznan človek, ki pride iz druge neznane države, lahko tako dotakne drugega človeka.
Naslednja kmetija je bla ekološka kmetija. Na tej kmetiji so vzrejali krave dojilje, 11 mesecev stare vole pa prodajali za meso. Imeli so tudi 4 plemenske svinje s prašički in dve molzni kozi. Kmetijo je vodil par srednjih let (40-50 let), ki ima 3 otroke stare od 9 do 15 let. V pomoč sta bila včasih tudi stara starša. Ker so bili na kmetiji otroci, sem se veliko ukvarjala z otroki. Skupaj smo igrali odbojko, kartali, se vozili s kolesi, za tri dni pa tudi odšli kampirat (seveda skupaj s starši) ob neko srednje veliko jezero. Tudi tej družini sem pomagala pri kmečkih opravilih: ruvanje ščavja, spravila slamnatih bal, krmljenja živali, molže koz. Na tej kmetiji sem bivala 2 tedna. Mojo pozornost je najbolj pritegnilo otroško oz. mladostniško veselje do prodaje ekoloških izdelkov (krompir, kumare, buče, korenje) na lastni stojnici, ki so jo otroci postavili skupaj s starši. Stojnica je bila postavljena cca 300metrov stran od domačije, za dokaj prometno cesto in ob njivi, na kateri so pridelovali zelenjavo. Prodaji bi tako lahko rekli prodaja na zaupanje. Otroci so vsak dan vestno skrbeli, da je bila na stojnici sveža zelenjava, torej so vsak dan izkopavali krompir in pobirali kumare, buče. Največjo motivacijo pa jim je dajal njihov zaslužek, ki pa ni bil slab.
Najbolj mi je bil pa všeč spoznavni vikend vseh nas, ki smo bili letos na izmenjavi v Švici. Bilo nas je 11 in prihajali smo z vsega sveta. Iz severne Koreje, Minesote(ZDA), Skandinavije, Anglije, Tajvana ter jaz in Jernej iz Slovenije. Organizatorji švicarske IFYE organizacije so nas animirali z raznoraznimi igrami in nas peljali na izlet v hribe. Tako smo se cel vikend družili in tkali vezi med seboj. Spoznavali smo švicarsko kulturo, delovanje države, kuhali in uživali v tradicionalni hrani. In kot se za mlade ljudi spodobi, zaključili oba večera v znamenju predstavitev naših rodnih držav in druženja.
Še za zaključek, to je bila moja zelo lepa izkušnja, saj sem spoznala veliko novih ljudi, prijateljev, novo kulturo in nove jedi, drugačno življenje na kmetiji in drugačen pogled na svet. Zato, tisti ki vas zanima potovanje in spoznavanje drugačnosti, bodo še priložnosti za izmenjavo, ne se bat, pejte probat.
Zapisala: Vida Ogrinec
