»Če bo privlačno, bodo kmetje kmetovali, potrebna pa je predvidljivost, le takrat bodo pripravljeni tudi investirati«, je svojo razumevanje kmetijstva in potrebe po trdnemu financiranju povzel prvi mož evropskega kmetijstva – evropski komisar za kmetijstvo in razvoj podeželja Christophe Hansen, s katerim smo se na delovni večerji skupaj z ostalimi predstavniki organizacij, ki zastopajo interese kmetov, v petek srečali tudi mi pri Zvezi slovenske podeželske mladine.
Napovedal je, da bodo sredstva za kmetijstvo zaradi omejenosti in obveznosti EU verjetno manjša, toda sam si bo močno prizadeval za močan kmetijski sklad, zaveda pa se tudi razlik med posameznimi področji, zato bo potreben teritorialen sistem.
Pomemben poudarek bo na družinskih kmetijah, mladih kmetih in na območjih z omejenimi dejavniki, za čim boljši izkoristek sredstev, pa gre pri plačilih računati na degresije in kapice. Podeželska območja bomo morali narediti atraktivna, zagotoviti potrebno infrastrukturo in storitve, kmetovanje pa graditi na dodani vrednosti.
Evropski komisar je izrazil zaskrbljenost nad močno podpovprečnim deležem mladih kmetov v Sloveniji in poudaril, da ima veliko odgovornosti in pristojnosti ravno država članica, kar je podkrepil s primerom Avstrije, ki ima 25% mladih kmetov do 40. leta (Slovenija zgolj 6,8%) z močnim sistemom socialne varnosti in atraktivnimi pokojninami za kmete.
Da govorimo isti jezik je izkazal s svojim razumom in pristnostjo ter kmetijskimi izkušnjami, ki jih ima: »Zelo dobro vem, o čem govorite.« Veseli nas, da imamo na čelu kmetijske politike enega izmed nas, ob tem pa upamo, da bomo tudi v Sloveniji znali prisluhniti potrebam kmetijstva in jih pravilno nasloviti.
Napisala: Doris Letina
Več preberite v zapisu “Skozi oči mladega kmeta”…
𝗣𝗥𝗩𝗜 𝗘𝗩𝗥𝗢𝗣𝗦𝗞𝗜 𝗞𝗠𝗘𝗧
Te dni je Slovenijo obiskal evropski komisar za kmetijstvo Christophe Hansen. Prvi med kmeti, bi lahko rekli.
Evropski komisar, ki je na čelu enega izmed treh odločevalskih teles v kmetijstvu. Na Evropski parlament slovenski kmetje res nimamo vpliva, saj nobeden izmed slovenskih evroposlancev ne čuti kmetijstva kot pomembnega sektorja za spremljanje, v Svetu ministrov tudi nimamo pretirane besede, zato pa toliko več upov lahko polagamo v Evropsko komisijo, kjer imamo vsaj komisarja, ki ima kmetijske izkušnje in kmečke korenine. In to se takoj zazna. Preprost, direkten in konstruktiven.
Po napovedi predsednice Evropske komisije Ursule von der Leyen, da se načrtuje združitev proračunskih postavk v enoten sklad, kjer bo vsaka država članica sama presodila, kako razvrstiti in razdeliti sredstva med vojaške potrebe, kmetijstvo, kohezijo… smo slovenski kmetje obnemeli, saj bi to za nas pomenilo močen udarec. Po trenutnih prioritetah niti malo ne gre verjeti, da bi slovensko kmetijstvo dobilo potreben del ‘pogače’. Skupna kmetijska politika je razdeljena na dva stebra, kjer so v prvem neposredna plačila na hektar in v drugem investicijska sredstva (posplošeno povedano), zato bi to vodilo v velike razlike med državami, ogroženi pa bi bili dohodki kmetov. Številne (tudi slovenske) organizacije kmetov so zapisale: »Brez jasne in zagotovljene proračunske postavke za podporo evropskemu kmetijstvu bi se evropska kmetijska politika lahko zrušila kot hišica iz kart.«
No, evropski komisar je zagotovil, da si bo prizadeval, da do tega ne bo prišlo: »Zelo dobro vem, o čem govorite.« Nadaljeval je, da si je utopično predstavljati, da bodo sredstva ostala v enakih okvirjih, saj bo počasi potrebno začeti odplačevati dolg EU, in ker države članice ne bodo plačevale novega denarja, to pomeni, da ne bo dodatnega denarja. Ne neha pa obstajati dejstvo, da mora vsak izmed nas jesti vsaj trikrat na dan (»V Sloveniji celo več«, je dodal), v določenih krajih brez kmetijstva in gozdarstva celo ne bi ostalo nič. Zato bo moral biti pomemben poudarek v prihodnje na družinskih kmetijah, mladih kmetih in na območjih z omejenimi dejavniki. Da bodo sredstva čim bolje izkoriščena, pa gre pri plačilih računati na degresije in kapice. Podeželska območja bomo morali narediti atraktivna, zagotoviti potrebno infrastrukturo in storitve, kmetovanje pa graditi na dodani vrednosti.
Izpostavil je še povezanost promocije hrane z izobraževanjem, povezovanje kmetov in primerne cene za kmeta. Poenostavitve, ki se sedaj udejanjajo le za male kmetije do 10 ha, morajo zaobjeti vse kmete, ozreti pa se je velja še na dobre prakse, ki jih je moč najti. Izpostavil je Avstrijo, ki ima 25% mladih kmetov do 40. leta (Slovenija zgolj 6,8%) z močnim sistemom socialne varnosti in atraktivnimi penzijami za kmete, Estonija želi administracijo za kmete znižati za 90%, sam pa se zavzema za to, da bi na kmetiji bila na leto zgolj ena kontrola. In tukaj bodo svojo vlogo morale odigrati države članice – tudi Slovenija, saj je veliko pristojnosti prav v njihovih rokah, »Bruselj zahteva« pa je le priročen izgovor.
Evropski komisar se bo boril za močen kmetijski sklad, zaveda se tudi, da so med posameznimi pokrajinami velike razlike, zato je temu bolj primeren teritorialni sistem. Ne želi, da se dela revolucija, ampak evolucija – razvoj. »Če bo privlačno, bodo kmetje kmetovali, potrebna pa je predvidljivost, le takrat bodo pripravljeni tudi investirati.«
Komisija je napovedala tudi ustanovitev kriznega sklada, v katerega bo šlo 3% nacionalne ovojnice SKP, s sredstvi pa bo nato razpolagala posamezna država. Ob tem je komisar naznanil, da je Evropska komisija odobrila Sloveniji podporo EU za škodo zaradi pozebe v sadjarstvu v letu 2024 v višini 2,9 milijona evrov.
Zagotovo bi ključnemu evropskemu komisarju morali (bolj) prisluhniti tudi naši odločevalci. Bi se kaj naučili, Izvedeli in se nenazadnje tudi zavedli pomena slovenskega kmetijstva, kmeta in svoje odgovornosti.
🧡 🧡 🧡
