(so)Ustvarimo kmetijstvo, ki ga želimo dostojno živeti!
Nizke odkupne cene, vedno višje cene repromateriala, (nereden) odkup, nestabilno okolje, šibke verige vrednosti preskrbe s hrano z nezavidljivim položajem kmeta, močno omejen dostop do kmetijskih zemljišč in finančnih sredstev, potreba po implementaciji znanja in inovacijah na kmetijah, pomanjkanje delovne sile, stres in duševno zdravje kmeta, upravljanje s tveganji, nekonkurenčnost kmetij…
Le nekaj izzivov, s katerimi se dnevno srečujemo slovenski kmetje. Izzivov, ki so razlog, da je kmetij vedno manj, da se starost slovenskega kmeta bliža oz. že presega 60 in da mladi kmetje iščemo socialno varnost v redno plačanih osem urnih zaposlitvah izven družinskih kmetij na katerih smo odraščali.
Povsem normalno in legitimno je, da smo kmetje nezadovoljni in razočarani. Toda sedaj imamo edinstveno priložnost. Priložnost, da jasno in odločno povemo kakšno kmetijstvo želimo kmetovati. Kakšno kmetijstvo želimo živeti. In kakšne kmetije želimo predati naprej.
V javni razpravi je namreč Strateški načrt Skupne kmetijske politike 2023 – 2027. Strateški načrt, ki bo uokviril naše kmetovanje, ne le v naslednjih petih letih, ampak podobo kmetijstva v prihodnosti. Kmetije bodo primorane prevzeti (velik) del »bremen«, zato je ključno, da kmetje prevzamemo odgovornost in pravico, ter ključne odločevalce pozovemo, da upoštevajo glas iz štale, njive, sadovnjaka, kleti… Glas izkušenj in zdrave kmečke pameti.
Nimam slabe vesti, ko povem, da je strateški dokument izšel ob neprimernem času – času žetve, obiranja sadov in prezasluženega nekajdnevnega oddiha. V času, ko kmetje zagotovo nimamo niti časa niti energije za prebiranje nekajsto strani dolgega besedila. Toda ravno to besedilo, bo korenito spremenilo podobe našega kmetijstva, strategije naših kmetij.
Kaj bo drugače? Sredstev bo zagotovo manj. Na ravni države in v povprečju tudi na ravni posameznih kmetij. Bodo pa tudi bolj usmerjena. Naj navedem samo nekaj »potrebnih« področij, ki jim je po navodilih »Evrope« potrebno nameniti del sredstev iz ovojnice. 25 % ovojnice za neposredna plačila za sheme za okolje in podnebje, največ 13+2 % ovojnice za neposredna plačila za sektorje v težavah in beljakovinske rastline. Vsaj 3 % za podporo mladim kmetom. 5 % ovojnice na II. stebru za LEADER (lokalni razvoj, ki ga vodi skupnost oz. projekti LAS), 35 % za okolje in podnebje (tudi na II. stebru), vsaj 10% za male kmetije…
Ker so sredstva za razvoj zaradi »(pre)majhnosti« ovojnice za investicijski del zelo omejene, vrh ministrstva predlaga prenos 150 milijonov evrov sredstev iz I. na II. steber. Torej iz neposrednih plačil v investicijske ukrepe (oz. intervencije, kot se bo to imenovalo po novem). Res je, da so sredstva tudi tam močno potrebna, toda to pomeni, da se bo zmanjšal tisti »fiksni del«, do katerega lahko dostopa vsaka kmetija. Del neposrednih plačil za posamezno kmetijo. Strateški načrt je zagotovo ambiciozen, toda biti moramo prizemljeni in realni ter si postaviti omejitve in cilje, s katerimi ne bomo zatrli proizvodnih in razvojnih potencialov kmetij, temveč jih okrepili in dosegli oz. presegli.
Toda.! Še vedno nam manjkajo ključni temelji strateškega načrta. Nimamo definiranega upravičenca – kdo je tisti, ki bo izvajal ukrepe. Kdo je aktivni kmet? »Evropa« nam narekuje tudi, da opredelimo kdo je »vodja kmetijskega gospodarstva«. Ne vemo niti točno, kaj je mala kmetija, kako postaviti prag standardnega outputa (temeljnega dohodka kmetije), ki bo podlaga za dostop do intervencij. Ključno pa je tudi, da se poišče alternative, ki bodo vsaj malo razbremenile kmeta in omejile špekulante.
…
Imamo samo 42 dni časa, da oblikujemo svoja stališča, jih zavzamemo ter kredibilno in konstruktivno zagovarjamo. Toliko je namreč še časa za sodelovanje v javni razpravi o objavljenih vsebinah Strateškega načrta SKP 2023–2027, da podamo pripombe in predloge.
Svoje mnenje bo zagotovo izrazila širša javnost, toda mi smo tisti, ki bomo strateški načrt primorani izvajati, ga vključiti v svoje strategije in prilagoditi način kmetovanja. Sedaj je skrajni čas, da okrepimo svojo povezanost in nastopimo enotni. Zagotovo bo potrebno sprejeti kar nekaj kompromisov, toda samo tako, da pogledamo širše od svojih kmetij, za dobrobit kmeta in za trajnostni razvoj v vseh treh dimenzijah – ne le okoljski, temveč tudi ekonomski in socialni.
KMETJE! Stopimo skupaj in (so)oblikujmo kmetijstvo, ki ga želimo kmetovati in dostojno živeti. To ni samo naša pravica, to je naša odgovornost.
Z medijsko podporo:
