Skozi oči mladega kmeta – ZAREČEN KRUH
“Nikoli ne bom živela na kmetiji!” sem si rekla pred desetimi leti in se podala študirat. Brat bo prevzel kmetijo, jaz bom dobila nekje službo in si privoščila tiste stvari, ki si jih v otroštvu in mladosti nisem mogla: dolg spanec čez vikend, kino in McDonald’s ko mi srce zaželi, dolge poletne počitnice počitnice na morju, pozimi pa 14 dni smučanja, gledanja filmov pozno zvečer…
Saj veste, kako je na kmetiji – ni časa in velikokrat za kaj velikega denarja ni bilo, pa še oddaljeni smo od večjih mest, kjer se karkoli “dogaja”. Zato sem bila takrat trdno prepričana, da ne bom, oh ne, jaz pa res ne bom živela na kmetiji.
No, saj veš kako rečejo – zarečenega kruha se največ poje. In jem ga tudi jaz. V tem trenutku. Naj pa ti povem, kako sem spremenila svoje dolgo prepričano mišljenje, naj ti predstavim svojo zgodbo.
Nekega dne pride do mene en mlad iz naše občine in me povabi na sodelovanje na državnem kvizu Mladi in kmetijstvo. Baje so rabili še eno, ki se rada uči. No, ekipa punc je tistega leta zagrizla v literaturo in osvojili smo laskavi naslov prvaka. Vzdušje je bilo pravo, kot se za podeželsko mladino spodobi. In takrat sem postala članica podeželske mladine.
Bila sem (in še sem) del ekipe mladih, ki je uživalo življenje in mladost skupaj z ostalimi mladimi iz celotne Slovenije. Mladimi, ki so ob jutrih in večerih v hlevih delali ob in za svoje živali, ki so čez dan kosili travnike, orali njive sejali in želi žita, sekali drva, rezali in obirali vinograde in sadna drevesa. Mladimi, ki jim ni bil problem vstati zgodaj zjutraj tudi za vikend. Mladi, ki prav tako kot jaz niso imeli kina ali trgovin pred svojim nosom, pa so raje uživali na pravih podeželskih feštah. Mladi, ki so na hitro skočili na morje in se hitro vrnili domov, saj je poleti največ dela na kmetiji. Mladi, ki so redko imeli priložnost obiskati smučarsko šolo, pa si vseeno nadenejo pancarje za zimske športne igre. Mladi, ki so ta vikend nadomestili gledanje filmov pozno v noč za druženje z mladimi podeželani preko ekranov. Mladi, ki so postali pravi prijatelji: dobri poslušalci, ki pomagajo in dajejo nasvete, te spodbujajo pri tvojem delu in se s teboj poveselijo.
S ponosom danes rečem, da sem kmetica! Da bom kaj kmalu postavila nov hlev za živali s svojim partnerjem. Da sem se zaljubila v delo in življenje na podeželju in sem prav presrečna, da me je vzgojila kmečka roka. In ponosna sem, da sem del podeželske mladine.
Mladine, ki ji ni vseeno, kaj se bo zgodilo s slovenskim podeželjem v prihodnosti.
Mladine, ki bo obdelovalo zemljo, skrbelo za živali, pridelovalo in predelovalo hrano.
Mladine, ki bo ponosno svojim otrokom in otrokom svojih otrok pripovedovalo o vseh dogodivščinah na igrah in izletih, kvizih in sestankih, ogledih kmetij in dobrih praks.
Zato je iskati prijatelje med podeželsko mladino resnično nekaj najboljšega!
Z medijsko podporo:
