Skozi oči mladega kmeta – DELO SE MORA OPRAVITI
Tudi nas je v tem čudnem času doletela korona. Po dveh dneh slabega počutja smo se testirali in dobili pozitiven izvid.
Ampak naše živali so kljub temu pričakovale oskrbo. Ko se zjutraj zbudiš z vročino in bolečinami v mišicah, vzameš nekaj proti bolečinam in greš opravljat svoja vsakodnevna dela. Razmišljali smo tudi, do česa smo upravičeni kot kmetje… ugotovili smo samo, da je tukaj ogromno birokracije in zahtev, delo pa se vseeno ne opravi samo. Tudi pomoč sorodnikov je odpadla, saj bi bilo potrebno nekoga vse naučiti, pa tudi ogrožati jih nismo hoteli.
Tako je kljub bolezni, delo v hlevih potekalo po ustaljenem urniku, vsa dodatna ne nujna dela pa so se zamaknila na čas po preboleli bolezni. Zato je ob zaključku karantene za nas bilo samo še več dela.
Na srečo smo zboleli v času, ko je bila sezona dela na njivah končana, toda dela na kmetiji ni nikoli konec. Šele ko pride bolezen, se zavemo, koliko je vredno zdravje. Žal, toda prej smo vedno prezaposleni, da bi razmišljali o tem. Potem pa kar naenkrat ne zmoreš, pa vseeno moraš, saj skrbiš za živali, za vsakodnevna opravila, za družino. Kljub vsem omejitvam, kljub bolečini in kljub temu, da zdravnik pravi, ne. Toda nekdo mora.
Mi moramo, saj smo kmetje. Nismo odgovorni le za naše živali in polja, temveč tudi za to, da kmetijo razvijamo in da nahranimo vse ljudi, ki pogosto tega ne vedo ceniti in jemljejo za samoumevno.
Vsekakor pa smo v tem času spoznali, da smo lahko srečni, ker imamo polne skrinje in velike zaloge domačih izdelkov ter ozimnice. Pa tudi veliko dvorišče, da nas karantena ni zaprla med štiri stene. Ja, srečni smo, da smo kmetje. Da dihamo podeželski zrak. Da delamo to, v kar verjamemo. Pa četudi je (včasih) težko.
Z medijsko podporo:
