Skozi oči mladega kmeta
Biti kmet je poslanstvo. Skrbiš za živali, za krajino, prideluješ kakovostno hrano in ponudiš ljudem najboljše kar imaš. Ker upaš, da se bodo po tvoje pridelke še vrnili ali prišli na oddih na tvojo kmetijo. V vse daš del sebe, svoje ideje, čas in ljubezen.
Vsako seme poseješ z upanjem na čim boljši pridelek. Dan za dnem z isto skrbnostjo molzeš krave in upaš, da se bodo razmere na trgu uredile, da boš lahko investiral v posodobitev kmetije in se razbremenil. Želiš si, da bi večinski delež ob prodaji zrezka šel tebi in ne velikemu trgovcu, ki ga samo lepo zavije in ponudi kupcu.
Čeprav si upal, da iz temnih oblakov ne bo toče, ti je uničila vinograd. Sonca je letos bilo premalo in nisi pridelal dovolj kakovostne krme za svojo čredo. Korona ti je odnesla goste in marmelada je ostala v kozarčkih in ne na kruhu. V hlevu ostaja živina, ki si jo skrbno krmil vsak dan. Kredita ne zmoreš več odplačevati in napetost med tvojo družino in starši je vedno večja.
Ampak vedno obstajajo sosedje, ki ti priskočijo na pomoč. In ljudje, ki iščejo pristno domačo hrano in jim ni težko dati evra več, saj vedo, da te bodo s tem podprli. In ne glede na burne čase, kmet bo preživel, ker zna delati z zemljo.
Kmetje se ne predamo kar tako. Kljub negotovim razmeram vsak dan znova z ljubeznijo opravimo delo. Pokonci nas drži pripadnost do zemlje, skrb za živali in ljubezen do našega poslanstva. Želimo si ustvarjati, živeti v zdravih odnosih in imeti stabilno delovno okolje.
Naj bo prva adventna nedelja začetek pričakovanja in novega upanja. Predvsem upanje v poštenost, da se trdo delo izplača in da bo nekega dne kmet spoštovan, kot si zasluži.
