SKOZI OČI MLADEGA KMETA
Pravijo, da je epidemije konec, ampak virus še ostaja.
Upajmo, da je konec tudi nizkih odkupnih cen, neodkupov, visokih cen repromateriala, nezmožnosti plačevanja obveznosti, ostanejo pa naj promocija kmetijstva, dvig zavedanja o pomembnosti lokalno pridelane hrane, spoštovanje do kmeta. Zagotovo bomo posledice čutili in odkrivali še nekaj časa, ampak upajmo, da smo se iz tega vsi (vsaj nekaj) naučili! Vsi mi. Toda.. kaj smo se naučili? Smo se kaj? Velja izpostaviti, da včasih tisti, na katerega najmanj računaš, odigra zelo pomembno vlogo. To je lahko vsak deležnik. To je lahko vsak izmed nas. Mi se učimo in mi učimo. In to ni samo velika odgovornost, ampak tudi privilegij, da delimo (spo)znanja in množimo zavedanje in ozaveščenost. Tudi in predvsem zavedanje in ozaveščenost o KMETijstvU. O pomembnosti slovenskega kmeta, ki ne prideluje zgolj hrane, ampak nas hrani. Vas hranimo. Vsak dan, večkrat na dan. S proizvodi, ki jim lahko zaupamo (in ne rabimo preverjati deklaracije). Ohranjamo krajino, razvijamo podeželje, skrbimo za biodiverziteto. Seveda ni vsak tak. Ampak tudi med žiti je plevel. In tudi žita so bila nekoč trave. Skupaj nam lahko uspe. Skupaj nam bo uspelo.
Tu je še zavedanje, kako pomembno je, da izpostavimo to, kar nas ovira in tisto, kar bi nam lahko pomagalo. In zavedanje, da smo mi tisti, ki smo kmetijstvo. Zato moramo biti tudi tisti, ki povemo, kakšno kmetijstvo želimo kmetovati. V času krize smo to naredili, ker smo se zavedali, da je jutri zelo nepredvidljiv. Toda sedaj, ko je »krize konec«, se spremembe šele začenjajo. Vsak deležnik v verigi preskrbe s hrano mora prevzeli svojo vlogo in nalogo. Toda vsi moramo biti enakovredni in dobiti pravičen delež. Toda za to, moramo tudi mi opraviti svoj del. Jaz kot kmet. In na koncu kupec kot končni potrošnik. Midva nosiva najpomembnejšo težo, toda najtežje breme. In sedaj ko se ves svet sprašuje kaj bo jutri, odgovora pa nihče zagotovo ne ve, je pomembno, da ne jutri, ampak danes stopimo skupaj. Saj smo mi tisti, ki gradimo kmetijstvo. Kmetijstvo pa hrani vsakogar. Ne glede na to če je visok, zoprn, radoveden, znanstven, zelen. Po (lokalno pridelani) hrani je namreč vsak (lahko) zadovoljen.
