Skozi oči mladega kmeta
Barve jeseni, dihjemajoče barve jeseni. Čas, ko se začnejo spravila pridelkov. Pridelkov v katere je kmet vložil ogromno truda, dela in odrekanja. Kljub vsemu pa kmet svoje delo opravlja z veseljem, strastjo in seveda z željo preživetja, da nahrani sebe, družino in vse nas. Jesen je obdobje olajšanja, obdobje, ko pridelke pospravimo, jih prodamo ali predelamo, v cel proces pa vložimo ogromno časa …
Jesen je čas, ko se za vinogradnika prične najlepši del leta – trgatev. No, vsaj veljalo je tako. Trgatev je namenjena druženju, pesmi in seveda pobiranju grozdja. Vse pogosteje pa trgatev postaja tudi čas negotovosti in skrbi za vinogradnika. Preglavice nam povzročajo podnebne spremembe in ekstremni vremenski pogoji (pozebe, toča). To, da je trta zdrava, da so grozdi lepi, zdravi in okusni, ni samoumevno. Naše delo pa je žal le redko cenjeno. Preglavice nam poleg vremena in zakonodaje dela tudi uvoz. Zadnja leta cena grozdja strahovito pada, velike kleti rade kaj uvozijo, od domačinov pa kupijo bore malo. Trg je poln viškov, korona kriza in zaprti lokali pa so stanje še poslabšali. Kmetje smo bili samo opazovalci od daleč, in drugega, kot čakati na boljše čase, nam ni preostalo.
V znak podpore nam je politika ponudila zeleno trgatev. Češ »bodi srečen, da dobiš sploh kaj«. Res sem vesel, da vinogradništvo ni moj edini kruh. Pogosto se vprašam, kako se s stanjem na trgu bojujejo tisti, ki grozdje pridelujejo za prodajo in od tega živijo. Marsikdo nima lastne kleti ali prosta, kjer bi lahko skladiščil kakšen dodaten liter.
Tudi vinogradniki prispevamo precejšen del k urejenosti naše krajine. Smo vendar tisti, ki skrbimo, da so naši hribi pokošeni in urejeni. V Sloveniji veliko stavimo na turizem. Koliko turistov bi privabljali neobdelani hribi? Kako bi izgledalo srce v Svečini, če ne bi bilo pridnih rok, ki bi urejale okoliška zemljišča? Kakšna bi bila Brda brez vinogradnikov? Dolenjska, Štajerska? Turizem je naš ponos in radi se pohvalimo z dobrimi vini in velikimi kletmi.
Kaj pa vinogradniki? Kdo bo še naprej vztrajal in skrbel za zelene in urejene vinograde, če bodo cene in politika imeli tako mačehovski odnos? Kot mlademu kmetu se mi ne zdi pravično, da moram svoj trud in svoje delo prodajati pod ceno. V naslednjih dneh me čaka trgatev. Nekoč sem jo pričakoval z največjim zadovoljstvom, sedaj s strahom v očeh zrem v vinograd. Kako naj tako kot vinogradnik preživim? Namesto, da bi ljudje podprli naše delo in prispevali nekaj k urejeni krajini, se kupuje poceni uvožene izdelke. Pa imamo doma vrhunska vina (tudi za dostopno ceno).
Spomin na urejene Haloze je še kako živ. Koliko hiš in vikendov je bilo nekoč tam. Koliko urejenega in lepega ambienta je sedaj opuščenega in zaraščenega? Le kaj je šlo narobe? Naj so Haloze opomin, da ne bomo izgubili svojih vinorodnih potencialov, da ne bomo izgubljali vinogradov in vinogradnikov. Da bomo še naprej lahko ponosni na svoja vina.
