Skozi oči mladega kmeta
Slovenija je zelena država z vedno bolj poznanim turizmom. Prav pogled na naravo v naše kraje privabi marsikaterega turista. To, da ima Slovenija izjemno lepo naravo, je za večino prebivalcev samoumevno dejstvo. Le redko kdo pomisli, kakšna bi bila situacija brez obdelanih polj, predvsem pa višje ležečih travnikov in pašnikov. Kar 72,3% Slovenije spada pod hribovska območja, še dodatnih 10% pa imamo drugih območij z omejenimi dejavniki. Njihova obdelava ni vedno mačji kašelj.
Pa vseeno imamo na eni strani turizem, ki velja za cvetočo branžo, na drugi strani pa kmetijstvo, kjer je mizerno plačilo kmeta še vsako leto nižje. Upam si trditi, da se redko kdo v turističnem sektorju zaveda njihove odvisnosti od kmetijstva. Tako vsaj kažejo njihova dejanja – seveda s svetlimi izjemami.
Kmetje vemo kaj pomenijo veliki vložki in se zavedamo, kaj pomeni urediti in vzdrževati turistično nastanitev (naša poslopja in mehanizacija sta le dva dokaza za to). Kljub temu verjamemo, da lastniki turističnih storitev po zaračunani noči, ki le redko pade pod 100 evrov, ne životarijo. Ali če obrnem drugače – od tega lažje ostane kaj kot od naših izdelkov, ki jih po centih prodajamo nekaj nad proizvodno ceno.
Oboji smo močno odvisni od trga, kar se je dobro pokazalo tudi v trenutni krizi. Prav zato bi morali držati skupaj. Kaj je razlika med sektorjema? Kmetje kljub slabim razmeram in negotovemu plačilu vztrajno delamo na svojih kmetijah in turističnemu sektorju s tem zagotavljamo možnost delovanja. V turizmu za podporo kmetom pogosto zmanjka posluha. Gostu se za zajtrk ponudi poceni jogurt ene izmed trgovskih verig, pomarančni sok in izbor tropskega sadja. Vse skupaj pa se nadaljuje v kosilo in večerjo s sestavinami, ki so bile predelane daleč od Evrope, kaj šele Slovenije. Vse skupaj se postreže s pogledom na lepo obdelane poljane, kjer kmet životari skupaj s svojo družino.
Saj razumemo, da lastniki turističnih nastanitev razmišljajo »ekonomično« in se trudijo napolniti svoj mošnjiček. Tega bi si želeli tudi kmetje, a kaj ko moramo istočasno paziti na okolje, ohranjati biodiverziteto, uporabljati samo naravi najbolj prijazne preparate in še veliko več. Vse to niti približno ni pokrito s subvencijami – sploh v območjih s težjimi obdelovalnimi pogoji, kjer je marsikatero stvar treba narediti na roke. Medtem ko nas splošna javnost in država zavezujeta k vedno več dodatnega dela, se regulacija turističnega sektorja ne zdi pomembna nikomur.
Prepričana sem, da se bo na dolgi rok spremenilo tudi razmišljanje gostov. Saj slabše bi že težko bilo. Smešno je, ko se ljudje pustijo razvajati v dragih nastanitvah z bazeni, istočasno pa vase dajejo večerjo z govedom iz Argentine ali pa »ekološke« banane, ki so k nam verjetno potovale ves mesec. Še večji parodoks pa je, da jim vse to postežejo slovenski ponudniki prenočišč v idilični vasici sredi gora.
Svoje bi k reševanju problema spet lahko prispevale tudi država in občine. V Švici na primer spodbujajo pašo krav na planinah in le-to subvencionirajo s 400 franki. Podobno je pomen obdelane krajine prepoznala tudi Bohinj MojaObčina.si, ki namenja sredstva za sušenje krme v kozolcih. Sredstva sicer niso visoka, a velike hvale je vredno že to, da je občina prepoznala pomen obdelane krajine za njeno najpomembnejšo panogo – turizem.
Na dolgi rok si kmetje in turizem ne moremo in ne smemo biti konkurenca. Trenutna situacija je nepredvidljiva in v prihodnje se nam zagotovo ne piše nič bolje. Vse ovire bomo lahko zmogli le, če bomo držali skupaj, naše dobro delo pa bodo podpirali in cenili tako država kot tudi potrošniki. In seveda: mi sami!
