Letošnjo petčlansko ekipo smo sestavljali: Maks Zupan (DPM Mirna Peč), Tadej Drnovšek (DPM Spodnje Savinjske dolina), Sašo Vrbančič (DPM Spodnje Podravje), Žiga Moneta (DPM Litija in Šmartno) in Rene Paskolo Mlasko (DPM Maribor). Svojo podoživljanje dogodka pa so zapisali v spodnjem dnevniku mladih podeželanov.

✏️ Pripoveduje Maks

Otvoritvena ceremonija – Opening Ceremony | ponedeljek

Popoldanski del ponedeljka…

Po prostem času pa smo začeli z novo delavnico ”defining circular economy of food’‘. V kateri so nam predstavili krožno gospodarstvo hrane ter nekaj dobrih, ter slabih praks krožnega gospodarstva. Potem pa je še vsaka država zase predstavili svoje prakse krožnega gospodarstva.

Po delavnici krožnega gospodarstva smo imeli delavnico ”Cultivation”, V kateri so nam povedali o gojenju hrane. Potem pa smo se razdelili v skupine po državah v katerih smo morali narediti plakat, na katerem smo predstavili, katere rastline gojimo v svojih državah, torej v Sloveniji, do kakšnih težav prihaja ter kako bi jih poskusili odpraviti.

To je bila zadnja delavnica za danes. Zato smo po tej delavnici imeli večerjo katera je bila zelo okusna. Po večerji smo pa imeli ‘‘International Buffet” kjer se je vsaka država predstavila svojo državo preko svoje kulinarike/pijače. Moramo reči, da je bil to eden od večerov, kateri se nam  je zares vtisnil v spomin zaradi tega ker sem si od avstrijske skupine sposodil harmoniko in nanjo tudi malo zašpilal, da smo ostali lahko malo zaplesali ter seveda tudi zapeli.

✏️ Pripoveduje Žiga

Delavnice o hrani– Workshops about food | torek

V torek zjutraj smo takoj po odličnem zajtrku začeli s predavanji o pridelavi hrane. Kot ste že morda slišali za Grow-eat-repeat, je bila to glavna tematika kako ustvariti trajnostno, krožno in zdravo gospodarstvo v naši okolici ali znotraj EU. Predno smo se posedli v predavalnico poleg jedilnice, so nam organizatorji Avstrijci obesili rezultate na oglasno desko iz prejšnjega dne. Morda se že sprašujete kaj smo počeli v ponedeljek. Skratka vsak dan so izmerili koliko kilogramov hrane smo skupaj zavrgli na dogodku. Obvestili so nas naj hrano rajši večkrat naložimo kot, da jo zavržemo. Tako nas je približno 80 ljudi v ponedeljek zavrglo 2,04 kg hrane. 

Tako lahko vidite, da smo se začeli že izobraževati takoj na začetku in ne le teoretično, tudi praktično, kar boste spoznali zagotovo še v nadaljevanju naše zgodbe. Tako sta predavateljici Karin Hiller in Johanna Michenthaler poskrbeli za dopoldansko predavanje vse do kosila. 

Proizvodnja mesa

Karin Hiller nam je predstavila Avstrijski akcijski načrt o trajnostnem javnem naročanju. Tako nam je predstavila zakaj je pomembna preobrazba našega okolja, saj se posledično z našim ravnanjem dogajajo podnebne in okolijske spremembe. Ena od ključnih točk iz vsebine predavanja je lepo opisala “kupuj manj” oziroma le “tisto kar nujno potrebuješ”.  Kupuj boljše izdelke s katerimi varčuješ z viri energije in jih lahko večkrat uporabiš ali lahko ustrezno recikliraš. Uporabljajte izdelke za daljšo uporabo, možnost popravila ali predelave izdelka za ponovno uporabo. Predstavila nam merila, ki se razlikujejo glede na namen kot je primer zgradbe, elektrika, prevoz, tekstil, hrana itd. Pri tem nam je predstavila vsako kategorijo posebej kakšni so cilji, kriteriji in nameni kot je primer v gradbeništvu uporabljaj gradbene elemente s čim manj emisij C0₂, ter možnost reciklaže. Podobno je opisala tudi za prehransko kategorijo, kjer je za cilje navedla, da zagotovimo visoko kakovost hrane, sezonska hrana, lokalna hrana, spodbujanje zdrave prehrane in zmanjševanje zavržene hrane. 

Pakiranje, transport, reciklaža…

Po končanih predavanjih smo šli na kosilo in odmor, ter kasneje nadaljevali z delavnicami. Na delavnici smo si lahko izbrali svojo skupino glede na temo, ki nam je bila blizu. S skupino smo naredili predstavitveni plakat o svoji tematiki. Na izbiro smo imeli več tem kot je velika podjetja s hrano (znamke), kmetije in trgovine, pakiranje, transport, reciklaža. Vsaka skupina je dobila svoj list QR – kod z dobrimi praksami, ki smo jih poiskali na spletu le te ali podobne, ter si prebrali članke ali poslušali intervjuje itd. Tako so bili naslovi člankov »prvi supermarket krožnega gospodarstva, prizadevanje trgovcev za krožno gospodarstvo in pet ključnih ukrepov za trgovce, da bodo delali z naravo«. Moja skupina je imela plakat kmetije in trgovine, kjer smo predstavili dobre in slabe stvari. Bolj podrobneje si lahko ogledate sliko spodaj.  

Po končanem delu in pridobitvi vseh novih informacij smo naredili posamične točke skupin, kjer je vodja predstavljal temo in ostali člani skupine so šli na drugo točko se pogovarjati o njihovi temi, ter z željo pridobiti novo znanje in informacije. Ko smo izčrpali vso znanje na vseh točkah je bil čas za večerjo, da smo si nabrali energijo za »OLIMPIJSKE IGRE«. Zaradi obilice dežja smo morali igre imeti v notranjih prostorih. A smo kljub temu zaresno vzeli izzive in pokazali pravi športni duh. Za izbiro skupine smo morali vleči listke, tako, da nisi vedel s kom boš v skupini. Igre so bile miselno in fizično kar zahtevne, kjer smo morali do dobra naštudirati tehniko za visoke rezultate. Tako so bile igre skakanje v jambo vreči + prenos žogic z žlico, sestavljanje več različnih konstrukcij na čas, X in 0 s tekom, vodenje slepega po labirintu, prenos zabojev skozi reko, avijončki in še kaj. Kako smo uživali v igrah si lahko ogledate slike spodaj.

✏️ Pripovedujejo Maks, Sašo in Rene

Dan za ekskurzije – Excursion day | sreda

Čebelarstvo in vino – dnevnik piše Maks

Jaz (Maks) sem odšel na ekskurzijo katera je bila nagnjena na ekološko kmetovanje. Prva kmetija katero smo obiskali se je ukvarjala s čebelarstvom ter z molzenjem ter predelavo mleka. Tam so nam najprej pokazali kako nastane med. Od začetka, kako nastane čebela pa vse do konca, kako nastane med. Potem pa so nas odpeljali do pašnika na katerem so imeli približno 20 krav molznic. Imeli pa so tudi manjšo trgovinico, ki deluje 24 ur na dan ter deluje na principu zaupanja. Tako trgovinica deluje brez prodajalcev, saj kupec lahko samo pride, vzame kar rabi, ter denar vrže v ”kaslc”. 

Potem smo se odpravili k lokalnemu vinarju kjer smo tudi imeli kosilo. Lokalni vinar nam je razkazal vinsko klet kjer nam je tudi predstavil njegovo zgodbo kako se je vse začelo, kako je prišel do te točke zdaj ter kako prideluje samo vino. Po ogledu vinske kleti smo imeli tudi manjšo degustacijo njegovega vina, katero moram priznati, da je zelo dobro. Po degustaciji vina pa smo se odpravili še do njegovih pašnikov, kjer je redil prašiče. Povedal nam je da tudi redi prašiče Mangolice, katere so zelo znane po njihovem ”kožuhu”. Po ogledu pašnikov pa smo z našo ekskurzijo morali na žalost zaključiti. Zato smo se potem odpravili nazaj do avtobusa ter se odpeljali nazaj do Celovca.

Pridelava črvov za prehrano, pivo in sladoled – dnevnik piše Sašo

Jutro smo začeli s zajtrkom in pripravo prigrizkov za na pot. Čeprav smo vsi bili zaspani, je bilo vzdušje na avtobusu odlično. Ob 8ih smo se odpravili proti prvi postaji, na farmo s črvi. Na poti tja smo opazovali razne gradove, posejane po Avstrijskem hribovju. Ob prihodu na farmo nas je pozdravil muc, ki se nam je pridružil pri ogledu. Gospodar farme, Andreas Koitz, se nam je na kratko predstavil in razložil začetek podjetja, nato pa smo začeli z ogledom. V dveh sobah nam je razkazal postopke gojenja črvov, na kaj treba paziti, izzive na katere je doletel med delom s črvi, in kako je izzive premagal.Ob koncu ogleda še smo poskusili razne dobrote ki so vsebovale obdelane črve, in mislim da smo bili vsi pozitivno presenečeni z okusom.

Bili smo omejeni s časom, zato smo se kmalu že odpravili proti drugi postaji, pivovarni Hirter. Ta družinska pivovarna se lahko pohvali s kar 750 let tradicije na področju pridelave piva. Ob kratkem predstavitvenem videu, nas je vodič popeljal po Pivovarni, kjer smo po raznih prostorih videli korak za korakom, kako pridelujejo pivo. Razložil je razlike med posameznimi vrstami piva, kaj je namen sestavin, kako vplivajo na pivo in razlike pri pridelavi posameznih vrst. Ogled pa smo končali v dvorani za flaširanje. Tisoče steklenic ki se počasi po tekočem traku premikajo proti stroju za čiščenje, nato polnjenje, nova nalepka in nato jih zadnji stroj po 20 spakira v zaboj, nato gredo v čakanje v skladišče.

Mi pa smo se odpravili na naslednjo postajo. Bil je čas za malico, in mi smo se odpravili k lokalni restavraciji ki večino svoje hrane prideluje sama, sodeluje pa s lokalnimi podjetji kot je pivovarna Hirt, ki jim dostavlja pijačo, in lokalna kmetija, ki prideluje sladoled, ki smo jo ogledali pozneje. Po odličnem obroku, pladnju raznih narezkov, domačega kruha in namazov, smo se poigrali z mladimi kužki ki so na igrišču za otroke uživali ob družbi.

Zadnja postojanka pa je bila kmetija s 70-imi kravami, ki so nas ob prihodu pogostili s slastnim domačim sladoledom in ledeno kavo, ki ga s svojim kravjim mlekom, in sosedovem kozjim mlekom, pridelajo kar doma in prodajajo v raznih trgovina po celotni Avstriji. Po poslastici nas je gospodar popeljal po proizvodnji, razkazal nekaj od 70+ okusov ki jih izdelujejo, in razložil vsak postopek in kako sodelujejo da gre čim hitreje. Nato so nam razkazali hlev, robota za molzenje krav, in vesele krave ki so se sprehajale po hlevu in čakale da jih kdo poboža. S tem pa se je že končala naša ekskurzija, in odpravili smo se nazaj na lokacijo Rallya, kjer smo ob prihodu izmenjavali zgodbe o naših ekskurzijah, in celo dajali pražene črve za poskus, če je kdo hotel poskusiti.

Zbirališče odpadkov in divjad in predelava mleka – dnevnik piše Rene

V sredo smo se Žiga, Tadej in moja malenkost odpravili na ekskurzijo. Ločili smo se od Maks in Saša. Večer pred tem je bil pester in rajanje se je zavleklo dolgo v noč. Raven naše energije to jutro ni bila na višku, ampak smo kljub temu z mero navdušenja stopili na avtobus, ki nas je peljal na ekskurzijo. Poskrbeli smo z rednim poročanjem na socialnih omrežjih, saj je bilo tekmovanje najboljših poročevalcev. Prva postaja je bila zbirališče odpadkov. Navdušenje je bilo komaj zaznavno. Smrad in umazanija, ki so posledica našega razkošnega življenja se je pokazal na smetišču. Sam ogled je bil zanimiv z podrobnostmi in izčrpnimi podatki, kako ravnajo z odpadki. Ta del je bil pozitivno presenečenje. 

Ponovno smo stopili na avtobus in se odpravili proti gorski kmetiji, ki se je ukvarjala z lovstvom. Imeli so tudi svojo oboro jelenjadi. Razgled na tej visokogorski kmetiji je bil čudovit. Tam smo si ogledali prostore za predelavo mesa in zbirko trofej lastnika. Po koncu pa je zadišal divjačinski golaž, ki je bil hrana za dušo in telo. Malicali smo na terasi, kjer smo imeli dober pogled na pešajoče se jelene in Karavanke v ozadju.

Zadnja postaja je bila ekološka sirarna. Tam zbirajo mleko iz lokalnih kmetij in jih predelujejo v jogurta in sveže ter zrojene sire. Imeli smo to čast, da smo izdelke poskusili in se z njimi posladkali. Predstavili so jogurt s okusom KÄRNTNER REINDLING, ki je posebna avstrijsko koroška torta z rozinami. Jogurt je bil odličnega okusa in si želim, da bi imel možnost probati torto.

✏️ Pripoveduje Tadej

Dan za delavnice in spoznavanje avstrijskega življenja – Workshops and Host Family day | četrtek

Tako kot vsaka noč, je bila tudi ta precej naporna, saj smo se zabavali do zgodnjega jutra. Vseeno pa smo našli čas za kakšno urico spanja. Zjutraj smo se komaj »primajali« do zajtrka. Po zajtrku smo se na hitro pogovorili o ekskurzijah, kaj nam je najbolj ostalo v spominu, kaj smo se naučili, kaj nam ni bilo všeč itd. Naša prva jutranja delavnica je bila na temo uživanje hrane, obroki in zavržena hrana. Razdelili smo se v skupine po šest, in vsaka skupina je morala pripraviti kratko predstavitev. Pripraviti smo morali obrok, pri katerem lahko uporabimo samo lokalno pridelane sestavine, da je čim manj zavržene hrane, in pa da z obrokom zagotovimo telesu dovolj energije. V našem primeru smo izbrali lazanjo. V lazanji, ki jo kupimo v trgovini je malo verjetno, da so sestavine lokalne, najverjetneje so morale sestavine prepotovati pol sveta, da so na koncu končale v enem kosu lazanje. Lazanjo pa seveda lahko naredimo tudi doma. Pri lokalnem kmetu kupimo mleto meso in jajce, zelenjavo naberemo na vrtu, pri lokalnem mlinarju pa moko iz katere bomo naredili testenine. In imamo popolno kosilo iz lokalnih svežih sestavin. 

Po odličnem kosilu smo imeli nekaj prostega časa, ki smo ga nekateri izkoristili za počitek, spet drugi za druženje. Popoldanske delavnice sem se po pravici povedano že kar veselil. Pekli smo avstrijski kruh, kateri pa vseeno ni bil tako dober kot naš domači od moje mame. Za posladek smo naredili še nekaj sirovih štručk. 

Kot vsak dan smo imeli tudi danes 15 min časa, da smo na kratko napisali kaj smo se tekom dneva naučili.

Zvečer smo že vsi že nestrpno čakali naše družine gostiteljice. Jaz bi moral skupaj z Adianom iz Irske do družine gostiteljice, ampak mu zdravstveno stanje to ni dopuščalo in je rajši ostal v domu Ehrental, kjer smo bivali med izmenjavo. Potem pa se je naš Maksi odločil, da gre z mano, in mislim da mu kasneje ni bilo prav nič žal. Po naju je prišel Jakob Kohlweiss iz Feld am See-ja. Zvečer smo se skupaj s štirimi puncami odpravili v Beljak na enotedenski dogodek Villacher Kirchtag, na katerem smo skupaj spili pivo, se zabavali v zabaviščnem parku, kot mali otroci smo šli seveda tudi na avtomobilčke za zaletavanje. Vreme nam je malenkost zagodlo, zato smo se skrili pod šotor v katerem je bila živa domača glasba. Kot prava Slovenca pa sva z Maksom prijela vsak svojo deklino, in jih zavrtela tako kot znava. Ker je bilo že zelo pozno, mi pa vsi »mokri do gat«, je bil že skrajni čas, da se odpravimo do Jakobove domačije. Po približno pol ure vožnje in smo le prispeli do njegovega domačega kraja, ob prečudovitem jezeru Feld am See. Njegova kmetija je precej v hribih, zato pa je razgled na jezero enkraten, sliko pa polepšajo še mestne luči. Sledilo je le še spoznavanje družinskih članov, ki so do dveh ponoči nestrpno čakali da naju spoznajo. Prvi vtis je bil odličen, zato sem samo še skočil pod tuš in v posteljo. 

Dan za družine gostiteljice in piknik – Host Family day and BBQ | petek

Zgodaj zjutraj smo se zbudili v zelo deževno jutro. Za zajtrk smo jedli neke vrste panceto, na žalost sem pozabil njihovo ime, je pa to njihova specialiteta, okus je božanski, zraven pa nista manjkala niti domači sir in domač kruh, ki sta bila prav tako odlična. Klub temu, da je bil dan deževen in popoln za lenarjenje pa je bilo treba pomolsti krave. S terenskim vozilom smo se odpravili na planine Bad Kleinkircheim, vsem bolj poznanega kot zimsko smučarsko središče. Vožnja na planino je bila zelo atraktivna, vsaj za naju z Maksom je bila, za lastnika Jakoba pa verjetno čisto običajna, ker je vožnje navajen. Ko smo prišli do hleva so krave že nestrpno čakale na molžo. Molža je bila za Maksa nekaj posebnega, ker se je prvič v življenju tudi sam preizkusil v molži. Ker imajo na planini vsega skupaj 9 krav je bila molža hitro končana. Zraven imajo tudi mini sirarno, katero pa le redko uporabljajo. Drugače pa mleko oddajajo v bližnjo sirarno. Staro stavbo v kateri je bil včasih senik, so predelali v apartmaje, v katere turisti zaradi lokacije radi zahajajo poleti in pozimi. V planu smo imeli krajši pohod na vrh smučišča, ampak smo ga zaradi dežja in pregoste megle odpovedali, saj res nebi bilo nobenega smisla riniti gor. 

Odpravili smo se nazaj na njihovo kmetijo. Pred kosilom smo imeli še nekaj časa, ki pa smo ga izkoristili za ogled kmetije. Za kosilo smo imeli makarone s sirom. Jakobov oče je velik navdušenec harmonike, zato je zaigral eno njihovo, potem pa harmoniko predal Maksu, ki je naredil pravo malo veselico. Po popoldanskem počitku smo se z starim Volkswagnovim hroščem odpeljali na izlet v Špital ob Dravi. Maksu pa se je izpolnila tudi dolgoletna želja, in si je v usnjarni kupil prave »Irharice«.

Dan se je že bližal koncu zato je bil skrajni čas da smo se odpeljali nazaj v Celovec, kjer smo dan zaključili z jedmi iz žara in pa ob učenju tradicionalnih plesov.

✏️ Pripoveduje Sašo

Dan za refleksijo in zaključna slovesnost – Reflection day and Closing ceremony | sobota

Čeprav se je zdelo kot da smo komaj začeli, smo bili že na zadnjem dnevu Rally-ja, pred odhodom. Jutro smo kot vsako začeli z zajtrkom, in nato energizerjem. Današnje delavnice so bile povezane z dogodkih celotnega tedna. Pogovarjali smo se o naših najljubših delih Rally-ja, kaj bi mogoče spremenili, kakšno znanje smo skozi teden pridobili, in kako ga nameravamo uporabiti da bi poboljšali svet v katerem živimo. Izmenjevali smo ideje, in še enkrat zadnjih po skupinah sodelovali in utrjevali prijateljstva. Popoldne smo se spet razdelili v skupine, ampak tokrat po narodnosti. Vsaka skupina je morala predstaviti kako bi lahko z novim znanjem poboljšala situacijo v svoji domovini, ena skupina pa je bila mešana in predstavila izmišljeno deželo prihodnosti, in kreativne načine kako je rešila težave, ki še druge dežele niso. Pri zadnji delavnici pa smo morali sami sebi napisati pismo, v katerem sami sebe spomnimo o svojih najljubših trenutkih na Rally-ju, ki ga dobimo po pošti čez nekaj tednov. In že je prišel večer, in mi smo se oblekli v svoje boljše in tradicionalne obleke, saj se čez kratek čas začne zaključna slovesnost. Preoblečeni smo se odpravili na večerjo, kjer so nas pogostili z odlično svežo hrano. In kjer smo čakali na uradni zaključek. Pri slovesnosti se je čutila težja atmosfera. Čeprav so vsi bili veseli, še nihče ni hotel konca Rallya. Ob lepih govorih in zahvalah, oznanitvi novih predstavnikov in poslovil od prejšnjih, in spoznavanju častnih gostov, nam je večer hitro minil, in že je bil čas, da zazvoni Rally zvonec, ki je Rally uradno končal. In čeprav je bilo uradno konec, smo še en zadnji večer skupaj zažurali in se poveselili.

✏️ Zaključne misli vseh

In že smo na koncu na še izčrpne predstavitve tedna. Nedelja je prišla prehitro. Kljub naglemu domotožju, smo si želeli še kakšen dan preživeti z novopečenimi prijatelji in skupaj pisati nove spomine. Nedeljsko jutro je bilo dekadentno, saj so ljudje že odšli ali so pa s kovčki naznanjali svoj odhod. Energija, ki je prej napajala jutra je bila zgolj še spomin. Tudi mi smo se najedli in poslavljali od tistih, ki smo še jih srečali in počasi s kufri odšli do avtov in domov. Poslovili smo se od enega bolj poučnih in zabavnih tednov v našem življenju.

Zahvalili bi se radi naši ekipi ZSPM, ki je z svojim delom omogočila sodelovanje na dogodku in ekipama Rural Youth Europe in LandJugend Osterreich za organizacijo dogodka.

Aktivnost se izvaja s pomočjo Ministrstva za zdravje in Mladinskega združenja za promocijo zdravja.