V mesecu marcu smo zaključili delavnice neMOČI PODEŽELJA, a s tem našega poslanstva še zdaleč ni konec! Še vedno si prizadevamo zmanjšati stigmo duševnega zdravja na podeželju in kmetijah. In ta teden zaključujemo z našo kampanjo. Ozaveščanje pa ostaja.

Skrb zase in prevzemanje odgovornosti sta ključnega pomena za visoko kakovost vsakdana in seveda posledično našega življenja. »Poskrbeti zase« in »imeti se rad« se sliši zelo samovšečno. Vendar, če to naredimo na zdrav način, ni nič sebičnega v tem. Imeti se rad na način, da se poslušamo in spoznamo, kakšne so naše želje, potrebe, zmožnosti, je dobro. Tukaj nimam v mislih »imeti se rad« na narcisoiden način.

Vsi si želimo živeti lahkotno življenje s čim manj stresa in razočaranj ter trpljenja. Zato je pomembno, da se imamo radi, poskrbimo zase, prevzamemo odgovornosti, smo nežni do sebe in drugih, da prepustimo in spustimo in da se odpovemo pričakovanjem.

Kaj v praksi pomeni, da poskrbimo zase?

Zamislite si, kako bi poskrbeli vi za nekoga, ki ga imate radi. No, enako lahko naredite tudi zase. To pomeni, da ko čutite, da vam telo nekaj govori, ga poslušate in upoštevate.

Če vas boli glava, si vzemite čas zase. Če veste, da imate težave z alkoholom, stopite do zdravnika. Predvsem pa prosite za pomoč.

Vemo, da je to težko, posebej na kmetiji, ko je treba poskrbeti za živali, poljščine …, da enostavno ne morete vsega izpustiti iz rok in si privoščiti počitek.

Zato je tukaj ključno to, da prosite za pomoč. Za pomoč prosijo ljudje, ki so pripravljeni najprej poskrbeti zase, saj to je ključ, da na dolgi rok lahko poskrbijo tudi za druge. Kako boste skrbeli za druge, če sami komaj stojite? Enako velja za duševno zdravje. Prevzemite odgovornost za svoje duševno zdravje. Če vidite, da ste izčrpani, brez volje, posegate po nezdravi hrani … Prevzemite odgovornost zase in naredite korak k izboljšanju. Prosite za pomoč ljudi, ki so vam blizu in vas imajo radi. Zaupajte se ljudem, ki vas bodo poslušali in jim bo to v veselje, saj vas imajo radi. Izogibajte se ljudem, ki vas obsojajo, pred katerimi imate občutek, da se morate zagovarjati in vse pojasnjevati.

Bodite nežni do sebe

Z »biti nežen do sebe« je mišljeno, da ne izvajamo nasilja nad samim sabo. To pogosto počnemo, saj smo na to navajeni in tudi nekatera družbena prepričanja nas k temu napeljujejo. Grobi smo do sebe, ko čutimo, da nam zmanjkuje moči, ampak vseeno vztrajamo in naredimo zadevo do konca tudi, če je na račun našega spanca ali zdravja. Grobi smo do sebe, ko smo poškodovani in nam zdravnik predpiše počivanje, mi pa vseeno delamo in si s tem povzročamo dodatne bolečine in daljše okrevanje, grobi smo do sebe, ko v telo vnašamo hrano in pijačo, za katero vemo, da nam škoduje, grobi smo do sebe, ko od sebe zahtevamo preveč …

Biti nežen do sebe v vsakdanjem življenju pomeni, da ko zaznamo, da si škodujemo, se ustavimo in pogledamo, če bi lahko situacijo rešili na način, da bi upoštevali svoje potrebe in poslušali svoje telo.

Prepustiti in spustiti

Kaj se je zgodilo pri zadnji situaciji, ko ste spustili zadevo iz rok? Ko ste prepustili, da nekdo drug opravi delo, ali pa ste pustili, da se situacija sama reši?

Ob misli na to, da mi ni treba imeti vsega pod kontrolo, se mi odvali kamen od srca. Ali pa me stisne pri srcu, saj imam občutek, da bo vse padlo v vodo. Ker edino jaz znam opraviti stvari tako, kot je treba, in samo moj način je pravi. Imeti kontrolo nad vsem je naporno delo, ki lahko povzroča resne zdravstvene težave, saj to pomeni, da smo izpostavljeni neprestanemu stresu, saj nihče drug ne more tako dobro opraviti stvari kot jaz.

Začnimo počasi, samo z mislijo, kaj bi se zgodilo, če neke situacije ne nadzorujem. Veliko od njih se jih reši brez naše intervencije. Veliko od njih se jih bolje reši brez naše intervencije. Predstavljajte si, kako bi se reševale situacije v primeru, da bi naenkrat postali nezmožni za delo.

Verjetno bi se na nek način zadeve rešile in bi jih reševali tudi drugi, saj vas ne bi bilo zraven. Prepustimo tudi drugim, da prevzamejo del odgovornosti, svoje odgovornosti, in jim pustimo, da se sami soočajo s posledicami svojih dejanj in odločitev. Tako drugi ne bodo »viseli« na nas in hkrati smo jim končno omogočili, da se učijo za življenje. Če imamo vse pod kontrolo in diktiramo tudi stvari drugih, jih prikrajšamo za možnost odločitve in pa seveda učenje, ki ga prinesejo s sabo te odločitve in izkušnje.

Posledice so lahko pozitivne ali pa negativne, dejstvo pa je, da se iz obojih učimo za življenje. Ker seveda ne bomo večno živeli, da bi držali roko nad vsem, je verjetno bolje, da čim prej spustimo in se prepustimo. To za nas pomeni, da smo odvrgli breme, ki niti ni bilo naše, in smo naredili korak k sebi. Seveda pa je to proces in se tega ne da narediti čez noč, zato bodimo nežni do sebe.

Pričakovanja

Velika ovira za lepo življenje so tudi naša pričakovanja. Pričakovanja, ki niso izpolnjena, s sabo nosijo razočaranja. Razočaranja pa so stresna, saj to pomeni, da se stvari niso odvijale/odvile, kot smo želeli. Razočaranje, žalost, jeza, potrtost, tesnobe in depresija so pogoste posledice, če smo doživeli razočaranje zaradi svojih pričakovanj. Pričakovanje je nekaj, kar si zamislimo, da mora biti točno tako, kot si predstavljamo. In ko ni tako, lahko postanemo nejevoljni, morda celo nasilni do sebe in drugih. Poskušamo to zanikati, popraviti …

Pa smo zopet pri spustiti in prepustiti. Pustimo, da se neka situacija odvije, kot je zanjo namenjeno, brez vnaprej pripravljenega scenarija, kako naj bi izgledala. Brez da bi naprej določili, kaj je njen cilj. Pa da ne bo pomote, to ne pomeni, da sedimo križem rok.

Če želimo imeti službo, moramo vseeno poslati prošnjo, za katero smo se potrudili po svojih najboljših močeh, vendar, ali bomo sprejeti, pa prepustimo. Če imamo razgovor za službo, se potrudimo po najboljšim močeh, vendar odločitev prepustimo, saj ni več v naših rokah. Če imamo maturo, se moramo vseeno zanjo učiti, nato pa spustimo. Če imamo kmetijo, se potrudimo, da bo funkcionirala, vendar ne na račun zdravja. Če nam nasproti pride pomoč, prevzemnik, ocenimo situacijo, saj so naša pričakovanja, da bomo do smrti imeli vajeti v rokah, nerealna.

Pričakovanja, da bo mogoče nekdo drug delal tako kot mi … Tu je moment, ko spustimo in predamo in samo opazujemo ter sodelujemo, kolikor je potrebno. Spustiti pričakovanja je težka naloga, vendar se izplača, saj šele ko jih spustimo, vidimo, kako lahkotno je lahko življenje.

Objavo je pripravila: Lucija Pinterič, univ. dipl. inž. zoot. organizatorka socialne mreže.

Grafično oblikovanje: Mojca Plot