ZSPM logotipZSPM logotipZSPM logotipZSPM logotip
  • Domov
  • Društva
  • Dogodki
  • Področja dela
    • Mladi kmetje in kmetijska politika
    • Mladinske politike in razvoj podeželja
    • Mladinsko delo in neformalno izobraževanje
    • Mednarodno sodelovanje
  • Projekti
    • Glas mladih: Brez kmetij se ne da živet
    • POlja MOČi
    • Na deželo po delo
    • 30 izzivov
    • Projekt TERA
    • neMOČ PODEŽELJA
    • Inovativni mladi kmet, kmetica
    • Tradicionalni slovenski zajtrk
    • NAJ PROJEKT podeželske mladine 2024
  • Spomini pod kozolcem
    • Galerija slik
    • Arhiv kurnikov
    • Video galerija
    • Knjižnica
  • O nas
    • Zgodovina
    • Vodstvo
    • Pisarna
    • Aktivnosti
    • Medijske vsebine
    • Splošni pogoji
  • Novice
  • Kontakt
  • Postani član
  • Buy now
✕
Objavil/a Nastja Gregorec na 13. septembra, 2021

DAN

Zdaj je popularno, da ima vsak večji dogodek svoj dan. Da se o tem ozavešča, pogovarja, spodbuja k razmišljanju ali pa samo zapolni dopoldanski radijski program. Če je ta dan res poseben, tudi svetovno znan, se mu kakšno minuto nameni tudi na televizijskih valovih.

Eden izmed takšnih je bil tudi v petek. Ni take narave, da bi imel zvečer en razlog več obiskati bližnjo gostilno in nazdraviti s prijateljem ali se pošaliti s sodelavci v službi. Je take narave dan, da te, čeprav je še vedno krepko čez 20°C, zmrazi po celem telesu.

In upam si trditi, da vsak pozna kakšno družino, da je vsak že vsaj slišal obvestila na kroniki – da si je nekdo vzel življenje. In ob tem se vprašaš samo zakaj. Pa odgovora ne poznaš. Ne izveš ga, mogoče je tudi boljše, da ga ne veš.

Samomori so prisotni tudi na podeželju. Oh, koliko kmetij poznam, ko so si, predvsem moški predstavniki kmetijskega gospodarstva, sodili sami sebi. In za njimi ni ostal samo bridek spomin in šopek svežih rož iz domačega vrta na pokopališču ob njegovi obletnici. Ostala je tudi kmetija.

Ko kmetija izgubi člana (iz kakršnihkoli razlogov že) zatava v temi. Ne izgubi se samo oče, stric, sestra ali babica. Izgubijo se pridne delovne roke, ljubezen do kmetijstva, nočne smene ob telitvi krave ali dokončano delo na traktorju. Izgubi se topel stisk roke, prijazna beseda, veder nasmeh.

Ob tragičnem dogodku na kmetiji, se ne vprašaš samo zakaj, ampak tudi kako bo šlo naprej. Kdo bo opravljal njegovo delo. Kako se bo družina, ki je ostala znašla. In predvsem se vprašaš kako lahko pomagam jaz.

In ni bolj častitljivega in dobrosrčnega dejanja, kot pomoč sokrajanov in sosedov.

V petek sem se ponovno spomnil sosedov, ki niso zdržali pritiskov, soobčanov, ki jih je delo zasulo, družinskih članov, ki niso videli luč na koncu tunela. Ne sodimo ljudi, ker ne poznamo njihovih zgodb in ne vemo kaj se dogaja za stenami njihovega doma.

In naj bo ta dan opomin vsem nam, da smo do bližnjega lahko bolj prijazni, bolj odkriti in se ponudimo za pomoč.

Nič ne stane, da vprašamo: kako si? Ti lahko kako pomagam? Da poslušamo. Ali pa da z nekom samo sedimo v tišini. Da damo vedeti, da je vredu, tudi če ni vredu.

Z medijsko podporo:

  • Kmečki glas
Deli

Sorodne objave

13. maja, 2025

Mladinski dialog z evropskim komisarjem za kmetijstvo in razvoj podeželja Christophe Hansenom


Preberi več
28. aprila, 2025

Dnevnik mladih podeželanov – RYE Study Session 2025


Preberi več
15. aprila, 2025

Tudi letos lahko sodeluješ na Škisovi tržnici in Majskih igrah 


Preberi več

Celovška 43 1000 Ljubljana

+386 041 711 618

info@zspm.si



Facebook Instagram YouTube

Prijava na e-novice

Uporabne povezave


  • Domov
  • Društva
  • Novice
  • O nas
  • Kontakt
  • Grafične vsebine
  • Vaše pobude
  • Splošni pogoji

Partnerji ZSPM

© 2025 ZSPM. Vse pravice pridržane. Izdelava strani NETX.si.
      Spletna stran "zspm.si" za zagotavljanje boljše uporabniške izkušnje uporablja piškotke. S klikom na "strinjam se" se strinjate z namestitvijo le teh.Strinjam seSplošni pogoji