Skozi oči mladega kmeta – Večgeneracijsko bivanje pod eno streho ni enostavno
Velikokrat se na kmetijah za eno jedilno mizo zgužvajo starši, stari starši, tete in strici, otroci in morda že njihovi otroci. In velikokrat nam televizijske reklame prodajo preveč lično urejeno in harmonično podobo deljenja solate in smehljanja ob kozarcu 100% pomarančnega soka.
Dajmo si priznati, da je živeti skupaj z drugimi družinskimi člani težko. Ne rečem, da vedno, ampak pogosto. Ker se med seboj dobro poznamo je vzdušje sproščeno in hkrati zaradi tega težko. Enostavno je, ker nas je veliko pod eno hišno številko, a hkrati (spet zaradi tega) zakomplicirano. Je lepo, a včasih grdo. Je fajn, a ni.
Ko nekdo dela po 8, včasih 10 ali 12 ur na dan stran od svojih družin, otrok, partnerja, ob koncu izmene komaj čaka, da se vrne v svoj dom. Na kmetiji pa preživijo družine (tudi več družin) skupaj ogromno časa, velikokrat cele dneve. Še posebej v teh korona časih, ko ničesar ni. Ne moremo se za hip ustaviti v gostilni ob trgovini na kavi in poklepetati s komerkoli drugim, kot družino. Ni veselic, saj veš, tistih pravih, kjer bi mladi in stari pozabili na skrbi in eno zaplesali. Še na kakšno kulturno prireditev bi v teh časih največji “nekulturniki” odšli, samo da bi lahko.
In ostaneš doma. Ali pa se iz službe vrneš domov, na kmetijo. In ta teče naprej (ne počasi kot reka, ampak hitro kot maratonec), ker njive in krave ne bodo počakale, da cepivo prime in se epidemija ustavi. Njih je potrebno obdelati, nahraniti, pomolsti, jim skidati. In tako se kmet (in njegova družina) nikoli ne ustavi. On dela, dela in dela naprej.
Pri delu si velikokrat pomagajo – brat sestri, dedek sinu, tašča snahi, zet tastu, tete nečakom. Vmes še pridejo sosedje. In, čeprav kmečka družina skupaj preživi ogromno časa, se med seboj bolj malo pogovarja. Za mizo pogovor pogosto teče o delu in kmetijstvu. O čem drugem npr. o problemih posameznika, trenjih v odnosih, neprimernemu vedenja kogarkoli do kogarkoli, o alkoholizmu, težkih in bolečih besedah… le redko teče beseda. Ker kmet dela in zato nima časa. Si ga ne vzame.
Pa bi si moral. Vsak od nas bi si moral vzeti čas in se pogovoriti s tistimi, ki jih ima najraje, s tistimi s katerimi živi. Iskreno, brez hitenja in preusmeritve misli na delo. Kajti temelj odnosa je pogovor. Med možem in ženo, bratom in sestro, snaho in tastom, mamo in hčerko, babico in vnukinjo. Ni pomembno, kdo pogovor začne ali kaj je vzvod za njegov pričetek. Važno je, da v njem sodelujeta dva, ker če je samo en je njegovo delo Sizifovo. In ni pomembno, da imaš rešitve za probleme, ki jih ima druga oseba. Večkrat je pomembno le to, da znaš prisluhniti.
Saj veš kaj pravijo: “Bog nam je dal ena usta in dve ušesi, da lahko dvakrat več slišimo in poslušamo kaj nam drugi govori”. Poskusi, verjamem, da bo koristilo.
Z medijsko podporo:
