Skozi oči mladega kmeta – Zdravje je največje bogastvo

Vsem težavam in presenečenjem navkljub, je bilo tudi leto 2020 hitro naokrog. Namesto stiska rok, so v letošnjem letu v večjem številu prihajala voščila po telefonih in družabnih omrežjih. Letos je bila želja po “veliko zdravja” še posebno pomembna.

Vsem je jasno, da je kmetijstvo poklic, ki zahteva celega človeka in ne dovoljuje veliko prostega časa, kaj šele dopusta. To zna pogosto pustiti kakšno posledico na našem zdravju. Ne le, da delo pogosto poteka pozno v noč, zahteva tudi velike fizične in psihične napore.

Pri svojem delu prestavljamo, dvigamo in nosimo najrazličnejša bremena. Kmetu ni težko dvigniti telička ali manjšega prašiča in ga odnesti na drug konec hleva. Pridelujemo sadje in zelenjavo, ki ga je treba naložiti v lične gajbice in prenašati sem ter tja. Kaj hitro kakšna žival zboli. Brez ozira na lastno zdravje jo znova spravimo na noge. Kmet ne stopi na stran, ko je gajbico ali škatlo z izdelki potrebno odnesti v prtljažnik, tudi ko je to že nekaj deseta ta dan.

To dnevno dviganje, vlečenje pa tudi premetavanje na traktorskem sedežu z leti prinese svoje posledice. Vsi se pogovarjajo o kmetijstvu in nas izobražujejo o vseh možnih temah. V celem življenju pa ne najdemo osebe, ki bi nam povedala, da je potrebno vedno dvigovati z ravnim hrbtom. Gajbico ali škatlo medtem, ko jo nosimo, naslonimo nase. Če se le da, pa uporabljajmo tudi vozičke, samokolnice, viličarje, …

Marsikateri kmet pri petdesetih letih obleži v postelji in zaradi bolečin ni več zmožen kmetovati. Potem pa se čudimo, zakaj se mladi kmetje bolj ne izobražujejo. Kako le? Po srednji šoli je doma pogosto že toliko dela, ki ga nihče več ne zmore opravljati, da kmetija brez našega dela ne more naprej. Potemtakem se še bonificiran staž ne sliši več tako smešno. Le da vsi ostali, ki ga lahko koristijo, v penziji še smučajo in osvajajo takšne in drugačne vrhove.

Kmetje v vsakdanu premalo gledamo na svoje zdravje. Znamo pojamrati, če so cene slabe ali repromaterial drag, premalo pa se zavedamo lastne vrednosti. Ne le, da v končno ceno ne zaračunamo oddelanih ur, čisto res se ne zavedamo kako z vsakdanjim težaškim delom obremenjujemo svoje telo. Večina dela je neizogibnega pa vseeno moramo poskusiti kar se le da opraviti s pomočjo mehanizacije in paziti na svoje telo. Naj “kmečka pljuča” in boleč hrbet ne bosta prvi dve stvari s katero zdravstvo asociira naš poklic. (Po)skrbimo za svoje zdravje, (po)skrbimo zase!

Z medijsko podporo:

• Murski val
• Kmečki glas