Skozi oči mladega kmeta
Četrta adventna nedelja prinaša v naše domove ljubezen. Na kaj pomisliš ti, ko slišiš besedo ljubezen? Je to razmerje med dvema osebama? Ljubezen do (svojih) otrok? Mogoče ljubezen do kakšne materialne dobrine?
Veš, na podeželju, natančneje na kmetijah, je ljubezen vsepovsod. In ta ljubezen ni samo med družinskimi člani. Je tudi ljubezen do živali. Do 12-urnega dela. Do rastlin. In je pripadnost, pripadnost našemu delu in, kot si že večkrat prebral, do našega poslanstva.
Velikokrat nas kdo ošteje in na nas kaže s prstom, ker v naših hlevih vzrejamo krave, bike, prašiče ali piščance. Ampak ti ljudje ne vedo, kako zelo radi imamo svoje živali. Da za njih poskrbimo kolikor dobro lahko. Jim ponudimo najboljšo hrano. Jim čistimo hleve. Z njimi prebedimo noči, ko dobivajo potomce ali prebolevajo bolezni.
In ko bo prišla pomlad, ko bo na naših njivah spet zeleno. S kakšnim veseljem hodimo gledat, kako naše rastline rastejo in uspevajo. S kakšno ljubeznijo jih oskrbujemo in kako hvaležni smo ob vsaki uspešni žetvi.
Zelo pomembna pa je tudi ljubezen do sočloveka. In ta odnos je izjemnega pomena tudi na kmetijah. Tam, kjer živimo z več generacijami, kjer so odnosi tako pomembni, pa tako zelo krhki. Moji starši, včasih tudi stari starši, tudi že otroci, niso samo moja družina, ampak skupaj z menoj kmetujejo na kmetiji, skupaj sooblikujejo slovensko kmetijstvo.
Moje delo, ki zajema ogromno vsega, je pogosto premalo cenjeno in spoštovano. Pa naj bo to preko nizkih odkupnih cen, godrnjanja zaradi blatne ceste, obsojanja zaradi načina dela ali nerazumevanja mojega poklica. Ti, ki po osemurnem delavniku prideš domov in si odpočiješ, sem jaz v svoje delo vpet celo življenje. Ne razumi me narobe, ne jamram, vendar ti želim predstaviti to ljubezen, ljubezen do svojega dela.
Zatorej ti, ki se boš ta teden odpravil po božičnih nakupih, ko boš iskal nekaj kar bo izkazalo tvojo ljubezen do najbližjih, ne pozabi na mene. V mojih produktih, v mojih pridelkih in izdelkih je toliko ljubezni, kot redko kje. In sedaj, ko so pred vrati najlepši prazniki, ko se bomo z družinami posedli za obložene mize, nikar ne pozabi na mene. Ne pozabi na moje delo, na moje izdelke, na moje poslanstvo, na mojo ljubezen do kmetovanja, na mojo ljubezen do tebe, ki to hrano ceniš in spoštuješ.
