Skozi oči mladega kmeta
Druga adventna nedelja. Nedelja, ki po krščanskih običajih prinaša mir. Verjamem, da se je prav na podeželju prižgalo največ sveč. Za mir?
Naše podeželje je trenutno NEmirno. Med kmeti in kmeticami počasi, a vztrajno, vre. Vre med mladimi in starejšimi. Vre med velikimi in majhnimi. Vre. Ker ni pravice. Ker ni primernega plačila. Ker so kmetije vse šibkejše, tveganja vse večja. Kako dolgo še bo “samo” vrelo?
Stanje kmetijstva se ne izboljšuje. Nasprotno, iz meseca v mesec je težje. Špekulacije o uvoženi hrani so vse glasnejše. Govori se o španskem, zamrznjenem mesu, tudi iz blagovnih rezerv, ki je v naši državi našlo prostor v slovenski predelovalni industriji. Govori se o uvozu mesa iz daljnih dežel, pripeljanega v Luko Koper za 0,50€ in ki čaka na svojo usodo v velikem znanem slovenskem živilskem predelovalcu. Poceni več let stare blagovne rezerve iz vzhodnih evropskih držav pri drugem. Tudi tretji naj bi se posluževal te prakse, pričajo zaposleni in tisti, ki ponoči vsakodnevno videvajo tuje tovornjakarje, ki raztovarjajo blago. Znane so tudi govorice, da se piščančje meso vozi iz Ukrajine in se pri nas samo prepakira in prodaja pod domačim poreklom. Govori se o francoskem krompirju, ki je že pripravljen za trg, za 0,06€/kg in čaka prodajo končnemu potrošniku. Vinu. Zelenjavi. Sadju… Toda na koncu se ta tuja živila izgubijo. Kaj se zgodi z njimi? Na trgovskih policah jih “ne najdemo”. Na trgovskih policah imamo pestro paleto “slovenskih” živil. In živil, ki so tedensko odpoklicana. Zakaj le?
Pa veste, da slovenski kmetje ne moremo prodati svojih živali? Svojih pridelkov?
Potrošnik, veš kaj ješ? Veš, da velike znane firme (slovenske seveda) izkoriščajo tebe in mene. Ti, ki si primoran poiskati poceni hrano, ker ti tvoj položaj ne omogoča nakupa dražje hrane. Jaz, ki sem jo primoran poceni prodati, čeprav si s to ceno v zadnjem času velikokrat ne pokrijem niti proizvodnih stroškov (kaj šele, da bi bilo poplačano delo). Kje so še ostali stroški, ki jih moram pokriti. Kje so moje položnice, ki jih moram plačati. Kje je moje zavarovanje? Kje so moji krediti. Vse za to, da proizvajam kakovostno varno hrano. Hrano za tebe, ki pa je ne dobiš na krožnik.
Ne vre samo v Sloveniji. Celotna EU je obupana. Kmetje stavkajo na Danskem in Nizozemskem, v Nemčiji, v Franciji… Na cestah, ob logističnih centrih, pred velikimi trgovskimi verigami, pred vlado… so kmetje v traktorjih. V traktorjih, kot našem osnovnem sredstvu za pridelavo. Ne zato, da bi se hvalili, ampak zato, da bi opozorili, da z njimi neumorno delamo noč in dan za nepravično plačilo. Obupano iščejo rešitev. Tudi pri nas se govori o uporu. Uporu proti izkoriščanju. Tebe in mene.
V drugih EU državah tudi širša javnost stopi na kmetovo stran. Ker ve, da je to kmet, ki jim da varno hrano, hrano, ki ji lahko zaupajo. Ker ve, da je tako kot kmet močno oškodovana in prevarana. Ti, ki to bereš, bi šel v boj za kmetove pravice? Bi šli učitelji, znanstveniki, vojaki, delavci, študentje. Bi nas podprli? Tako kot mi vsakodnevno s pridelavo varne, kakovostne hrane podpiramo vas?
Skupaj prižgimo svečo miru, kmetije in potrošniki. Skupaj zahtevajmo, da živila slovenskih kmetov pridejo na slovenske krožnike po primerni ceni za kmeta in potrošnika.
