Skozi oči mladega kmeta
Leta 2014, ko sta mi starša predala kmetijo sem se kot 23 letnik podal na veselo, trnovo, pestro in žal z raznimi lobiji in politiko obdano življenjsko pot. Takrat sem bil zagnan za posodabljanje, za širitev kmetije. Za možnost nudenja zaposlitve še drugim težje zaposljivim osebam. Moram reči, da mi je uspelo kar dobro. Do letošnjega leta smo gradili, kupovali, seveda so tukaj tudi krediti in bila so tudi koriščena nepovratna sredstva (razpisi), a zagotovo v višini pod 10% vloženega denarja. Pa vendar ni bilo biti kmet tako slabo, čeprav ni bilo lahko in vrstniki, ki se s kmetijstvom ne ukvarjajo, so me večkrat označili za »norega«.
Kaj hitro po novem letu 2020 so se stvari bistveno spremenile. Ljudje, ki me poznajo, vedo, da nisem materialist in da mi je denar zadnja briga na svetu, pa vendar ga pa toliko moraš imeti da živiš in preživiš. Da lahko skrbiš za svojo družino in kot kmet za svojo kmetijo in živali. Kot govedorejec bi vam rad vseeno podal par zadev glede cen pred korono in danes na naši kmetiji:
- govedo 20-24 mesecev: 2019 3,40-3,65€, 2020 2,75-3,20€
- krave: 2019 2,60-3,30€, 2020 1,50-2,75€ (cene so za 1kg klavna polovica)
- teleta do 14 dni: 2019 200-350€/kom, 2020 150-320€/kom
- breje telice: 2019 1300-1600€/kom, 2020 1100-1300€kom.
Pri tem moram še dodati, da smo imeli za teleta do letos 3 redne kupce, kateri pa imajo v hlevu zadnje živali in ko te spitajo, se njihovi hlevi zaprejo. In lani smo breje telice prodali z lahkoto, letos pa imamo težave.
Zagotovo lahko rečem, da dela letos ni bilo letos nič majn, stroški, razen goriva, so bili tudi na lanski ravni, cena prodanih živali je pa znatno padla. Seveda me to ne bi zmotilo, v kolikor bi tudi potrošniki v trgovini kupili hrano ceneje. To, da se pa na eni strani uničuje primarnega pridelovalca in na drugi strani še potrošnika, to pa je ne samo podlo, ampak osebno takšne ljudi, ki se okoriščajo na račun drugih, preziram.
Vsekakor morem poudariti, da za nastalo situacijo ni kriva zgolj in samo korona, ampak je to stanje le pospešila. Vsak dan prebiram in poslušam od ljudi, da se moramo kmetje združiti, ampak veste to je premalo. Premalo nas je teh, ki še imamo voljo in čut za pridelavo hrane, za obdelovanje pokrajine in za rejne živali. Združiti se moramo vsi. Tako kmetje, kot ostali državljani, torej mi vsi kot potrošniki moramo zahtevati od politikov, predelovalcev, trgovcev, da si vzamejo toliko, da bomo tudi mi lahko preživeli.
Kmetje smo vlagali v kmetije v razvoj, seveda nekateri smo dobili nepovratna sredstva, nekateri ne. Po mojem mnenju čista krivica. Če bi vas imel zraven in vam pokazal vsa potrebna soglasja, komunalni prispevek, vse prepotrebne prehojene korake in prevožene kilometre, vam zagotavljam, da bi vas na poti v gradnji osnove, že polovica obupala. Ampak ne, kmet ne obupa, ker je trden, ker je od malega naučen, da zmore, da se more znajti v dani situaciji.
Kaj nam kot državi pomaga, da smo zgradili hleve, če s tem priklenemo kmeta, saj smo mu s pogoji ob prejemu sredstev naložili težka bremena: da ne sme zmanjšati staleža živali, ne sme zmanjšati obdelovalnih površin, niti biti ob zaključeni letni bilanci v negativnem finančnem stanju. Vse to so naši snovalci kmetijske politike znali spisati, a nihče pa ni znal spisati tega, da mora ves ta čas imeti ta (mladi) kmet zagotovljene določene prihodke, da bo z njimi pokrival stroške pridelave, vzreje, kredite itd. Po mojem mnenju bi morali več časa nameniti tistim, ki od kmeta kupujejo in naprej predelujejo in njim spisati kakšne omejitve in dolžnosti, pa bi kmet imel bistveno več od tega. Kmetje ta nepovratna sredstva damo nazaj državi, raje kot to bi dobili pošteno plačane proizvode.
In še moje razmišljanje za v prihodnje in uvoz (poceni) hrane, ki jo bomo na dolgi rok vsi krepko preplačali. Tuje države nam danes nudijo pripeljane surovine, ali že hrano po trenutno dokaj ugodnih cenah. O kvaliteti pa ne želim razpravljati. Dal bom pa primer, kako se dogaja z mesom, potem pa sami presodite, kje je logika, in če jo najdete, mi prosim povejte. Kot potrošniki smo nategnjeni kot se spodobi. Primer: Kmetje žival prodamo preko zadruge, ali direktno v Avstrijo po ceni nekaj centov več kot v klavnice v Sloveniji. Potem slovenski mesarji iz Avstrije uvozijo meso po manjši ceni, kot smo kmetje dobili plačano ob prodaji. Torej se meso pelje klat v Avstrijo, imamo strošek prevoz+zakol+prevoz, ki je manjši kot zakol+prevoz, da o skrbi za čisto okolje ne izgubljam besed.
To pa bo trajalo le tako dolgo, dokler uvozniki, pri nas ne oslabijo, ali celo uničijo primarne pridelave hrane. V kolikor bomo kot država to dopustili, potem bomo pa res reveži. Reveži, ki stradajo, ker so nasedli tihi ukani, ki je v danem trenutku bila najugodnejša. Na dolgi rok pa najdražja!
Zagotovo se bom boril za slovenskega kmeta, kljub temu, da ne znamo stopiti skupaj, do konca, saj mi to narekuje vest. Za boljše in lepše kmetovanje ter ugled kmeta ne bo pomagal denar. To lahko izbori le sloga kmetov in sloga potrošnikov. In glavno orožje so vedno bili hrana, zrak in voda. Slednje dobrine bodo gotovo za življenje potrebne še naprej. Kmetijstvo tukaj zagotovo ima 1/3 vajeti, le narod je zašel s poti.
