Skozi oči mladega kmeta
Ena izmed večjih tem na slovenskem kmetijsko-političnem parketu v zadnjih letih je bila prav gotovo zemljiška politika. Kmetje smo ji bili načeloma naklonjeni. Posebej všeč nam je bil del, ki je predlagal, da se del skladove zemlje, ki jo imajo v zakupu kmetijska podjetja, v prihodnosti v vedno večjem obsegu namenja (mladim) kmetom. To je bil eden redkih trenutkov, ko smo kmetje dobili upanje v politiko in boljši jutri.
Reforma je med drugim predvidevala tudi spremembe v vrstnem redu kupnih pravic. Na ministrstvu so nam prijazno obrazložili, da se sklad ne bo vmešaval v nakupe zemlje. Vse skupaj naj bi bilo potrebno za zaščito obmejnih in strateško pomembnih področij.
Pa je temu res tako? Sprememba in dopolnitev zakonov s področja kmetijske politike še vedno ni bila zaključena. Kljub temu kmetje vedno pogosteje videvamo, da je bila izjava, da nam sklad na terenu brez strateškega pomena ne bo povzročal težav, privlečena za lase.
Na kar nekaj večjih zemljiščih je sklad že danes solastnik. Ne le, da ima pri nakupu prednost pred kmetom, zemljiščem pogosto zvišuje tudi ceno. Državna mošnja je očitno kar velika, prihranki nekoga, ki živi od kmetijstva pač ne. Kmetje v Sloveniji, razen z redkimi izjemami, težko dostopamo do zemlje. Kmetijska zemljišča niso poceni niti v evropski primerjavi. Kot da si že sami med sabo nismo dovoljšna konkurenca, se v nakupe zemlje vmešava še država.
Kmetje živimo od obdelave zemlje. Brez zemlje ne moremo nahraniti svojih živali, niti prodajati sadja in zelenjave na lokalni tržnici. Ni enostavno zbrati dovolj denarja, da si lahko privoščimo nakup nove njive. Pa vseeno stremimo k temu, saj se zavedamo, da si le tako lahko zagotovimo obstoj.
Agrarni ekonomisti drug za drugim poudarjajo, kako neproduktivni smo slovenski kmetije. Pravijo, da mora povprečna kmetija zrasti. Kako naj se razvijamo, če pa si ne moremo kupiti niti osnovnega sredstva za svojo pridelavo? Konkurenca za zemljo s strani Sklada kmetijskih zemljišč se mi zdi prav tako nelojalna kot meso uvoženo iz Ukrajine ali Belorusije.
Namen kmetijstva ni, da najemamo zemljo od države. Če je le mogoče, si želimo lastna zemljišča, s katerimi lahko upravljamo kakor nam je volja in za katere se ne bomo tresli ob vsaki menjavi na političnem vrhu. Če nam država že pomaga ne, naj nam vsaj ne skače v zelje.
