Skozi oči mladega kmeta
Sprva šok in strah, nato občutek adrenalina po celem telesu, potem pa misel na domače: »So vsi v redu? Kako hudo je?« Hja…takšen je občutek, ko na pozivu za intervencijo vidiš svoj domači naslov. Solze v očeh…strah, kaj bo sedaj, kako bomo zmogli?
Sprva čisto navaden lep in sončen dan, poln veselja, zaradi obiranja hmelja, ki je najlepši čas za hmeljarja, potem pa velik preobrat. Požar, ki je na noge dvignil marsikoga v naši vasi. V očeh ni bilo več žara in veselja, ampak solze in zaskrbljen pogled.
Ogenj je v sekundi bruhnil skozi okna in se razvnel pod celotno streho skozi prostor. Iz sekunde v sekundo je bilo več škode. Ogenj se je tako hitro širil, da niti takoj po začetku požara štirje gasilniki niso nič pomagali. Bratranec in brat sta zato hitro skočila v avto in krenila proti gasilskemu domu. Še pred pozivom so bili tam že skoraj vsi sosedje in so lahko zelo hitro skočili v našo novo pridobljeno cisterno in pričeli z gašenjem. Za tem so hitro pridrvela še vsa druga gasilska vozila in uspešno pogasila požar.
V trenutku, ko je bil pogašen požar se je velik kamen odvalil iz srca, a kljub temu je to dan, ki ga nikoli ne bom pozabila. Še danes po več kot letu dni, me ob pogledu na dim stisne in hkrati skozi misli pridrvi misel: »Joj, kje gori, ali je hudo?«
Mesec oktober, MESEC POŽARNE VARNOSTI, naj bo samo opomnik, da moramo vedno paziti. Več kot 165.000 gasilcev v Sloveniji skrbi za mojo, tvojo in našo varnost, a vsega ne zmorejo sami. Zato izkoristite vsako priložnost za nova znanja za bolj varno delo na kmetiji, saj nikoli ne vemo, kdaj nas lahko kaj doleti. Nesreča na žalost nikoli ne počiva.
Za konec pa samo še misel. Velikokrat slišim, da Slovenci gledamo samo na to, kdo ima večji traktor in ne privoščimo uspeha drugim. A verjemite, vseeno smo narod, ki zna stopiti skupaj in pozabiti na med sosedska nesoglasja in pomagati drug drugemu. Ne bodimo takšni samo ob nezgodah, ampak VSAK DAN!
