Francoski lokalni supermarket, ki daje kruh 18. kmečkim družinam

V teh “korona časih” veliko omenjamo hrano, ki je življenjskega pomena. Njene proizvodnje in porabe kljub epidemiji ne moremo ustaviti. Trgovine z živili so tudi v najbolj kriznih trenutkih ostale odprte, saj za večino od nas predstavljajo glavni vir hrane, ob tem pa se mogoče premalo zavedamo, da tudi velik vir zdravja.

Povezovanje hrane in zdravja nas usmerja v iskanje tiste hrane, ki je sveža, kakovostna, pridelana okolju prijazno in ima zaupljivo poreklo. Tem pogojem največkrat lahko zadosti samo lokalna hrana. Potrošniki se tega še vedno premalo zavedamo. Kljub temu sem mislim, da nam je epidemiološka situacija v letu 2020 dala poseben razlog, da pomislimo na temelje svojega zdravja in lokalno okolje, ki brez kmeta ne bi preživelo.

Razmišljanje o lokalni hrani me je spomnilo na strokovno ekskurzijo študentov Fakultete za kmetijstvo in biosistemske vede v Francijo v letu 2019, kjer smo si ogledali tudi primer dobre prakse. Odšli smo na lokalno trgovino z živili, ki je bila ustanovljena kot zadruga in je v lasti 18. kmetij. Trgovino z imenom Uniferme je ustanovilo 7 kmetov leta 1978 ob križišču, kjer se križata dve pomembni prometni cesti.

Glavna ideja kmetov je bila prodaja izdelkov neposredno potrošniku.

Začetki

Sprva je bilo vse skupaj bolj podobno tržnici, nato pa so leta 1981 zgradili in otvorili prvo Uniferme trgovino. Večino del pri gradnji so opravili kmetje sami. Glavni moto trgovine je že od samega začetka prodaja pridelkov in izdelkov  izključno iz kmetij. Sem spadajo tudi različni namazi, ki pa so narejeni 100% iz lokalnih surovin. Kmetje so s skupnim nastopom želi uspehe. Število kupcev se je tako iz leta v leto povečevalo.

Leta 1990 so zaradi prostorske stiske dogradili skladišča in v letu 1994 postavili 3 ločene hladilnice za meso, sire in zelenjavo ter še povečali trgovino za 100m². Le-ta je že postajala majhna, saj je število kupcev še vedno vsako leto raslo, povečale pa so se tudi potrebe po proizvodih. Skupina kmetov se je v letu 2004 odločila zgraditi popolnoma novo trgovino, dvakrat večjo ob obstoječe. Odločitev in gradnja nista bili enostavni, saj je vrednost investicije znašala 600.000€ in ne malo kmetov je bilo skeptičnih. To jih ni ustavilo in gradnja je stekla. Odločili so se za postavitev novih prodajnih prostorov v velikosti 300m². Stari del trgovine je prevzel funkcijo skladišča, v katerih imajo danes 7 hladilnic, zmrzovalnike in pisarne. Leta 2005 so na dele streh namestili tudi sončne celice.

Danes v trgovini prodajajo mesne izdelke iz več različnih kmetij, od leta 2011/12 pa so zraven trgovine postavili skupen prostor predelave in razseka mesa. Investicija je bila vredna 1,2 milijona evrov in zanjo so vzeli 20-letno posojilo.

Zadolžitve kmetov

Ker trgovina deluje kot zadruga je vsak kmet družbenik. Vsaka kmetija ima pri odločanju ob glasovanju 1 glas in vsak kmet ima enak delež, ne glede na velikost kmetije. Vsak kmet mora enkrat na teden za pol delovnika prodajati v trgovini. Ves časi sta v trgovini prisotna vsaj 2 kmeta in trije zaposleni uslužbenci, tako da lahko kupci stopijo tudi v neposredni stik s kmetom. Trgovina si ne lasti produktov, kmetje so lastniki svojih pridelkov od polja do končnega kupca. Morajo pa zato plačati 11% maržo za stroške obratovanja trgovine, plače in ostalo.

Vsi kmetje pridelujejo točno določene produkte in vsak produkt proizvajajo samo na 1 kmetiji. Krompir torej goji le ena kmetija, da se izognejo konfliktom pri prodaji in da je upravljanje kar se da pravično do vseh. Tudi izven delovnika vsi kmetje pomagajo pri raznih opravilih in se trudijo, da trgovina izgleda čista in urejena.

Skoraj vsak dan pripeljejo sveže pridelke, saj strmijo k temu da je vse čim bolj lokalno, sveže, sočno in okusno. Imajo tudi pravilo, da lahko kmetje prodajajo svoje izdelke samo v skupni trgovini. Na domačem dvorišču lahko kmetje prodajajo samo tiste produkte, ki jih v skupni trgovini ne morejo prodajati. Vse kmetije, ki sodelujejo v zadrugi se nahajajo v rangu 10 kilometrov. Le ena, ki izdeluje sladoled je od trgovine oddaljena 20 kilometrov. Imajo 4 zaposlene osebe in sicer za polni delovni čas. Še nekaj pa majo pogodbenih zaposlenih in ob vikendih dodatne 4 študente.

Na osemnajstih kmetijah je zaposlenih 35 ljudi ter nekaj sezonskih delavcev, skupaj pa trgovina daje kruh približno 60 osebam!

Pohvalijo se lahko, da imajo v trgovini že približno 50% ekoloških produktov in mesečno več kot 13.000 obiskovalcev.

Odgovor na vprašanje ali je to samo primer dobre prakse iz tujine ali dobra ideja za inovativne slovenske kmete, ki bi si želeli skupaj tržiti, pa prepustim vam.

Zapisal: Blaž Jelen

Fotografije: Blaž Jelen in https://www.uniferme.fr/